Prekmurje so ob podpori Prekmurske čete, ki je bila ustanovljena januarja 1945, 4. aprila 1945 osvobodili sovjetski in bolgarski vojaki Rdeče armade. Čez nekaj dni je prišla delegacija Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta, ki je vzpostavila upravno in politično oblast. Aprila so delegati obiskali porabske Slovence, maja 1945 pa so pomagali ustanoviti Novi čas, prvi dnevnik med vojno na slovenskem ozemlju. Na pariški mirovni konferenci je jugoslovanska delegacija zahtevala popravek meje z Madžarsko in priključitev Porabja, a neuspešno. V Prekmurju so v prvih mesecih po osvoboditvi potekala politična zborovanja, kulturne prireditve, delovne, dobrodelne in krvodajalske akcije za vojake Rdeče armade. Jugoslovansko- madžarski odnosi so po informbirojevskem sporu leta 1948 zamrli. Ob meji na Hodošu so se med mnogimi Madžari pojavljali »informkričači«, ki so agitirali proti Titovi Jugoslaviji. Spor z informbirojem je tudi v pretežno kmečkem Prekmurju poslabšal že tako slabe gospodarske razmere. Obvezna je bila oddaja kmečkih presežkov. Zahtevalo se je vključevanje v kmečke zadruge. Porabje in Prekmurje je ločevala železna zavesa, mnoge Porabce so deportirali v madžarske pušče v notranjosti. Zaprle so se vse cestne zveze z Madžarsko, ki je ob jugoslovanski in avstrijski meji izoblikovala 15 km širok obmejni pas. Tu so se ljudje lahko zadrževali samo z ustrezno izkaznico. Proti ljudem so bili zaradi suma vohunjenja in tihotapljenja ljudi sproženi sodni postopki. Razmere so umirile v desetletju povojne obnove in pospešene industrializacije. Leta 1956 je zatrtje revolucije na Madžarskem sprožilo val beguncev tudi v Prekmurje. Kasneje je meja postala »mehkejša«, zaživel je maloobmejni promet, prost pretok ljudi in blaga pa je omogočil šele vstop obeh držav v Evropsko unijo in v t. i. »šengen«.
