Med okupacijo so se otroci učili prekmursko (»vendsko «) v osnovni šoli in sicer različno število ur, odvisno od tipa šole. V srednji šoli so imeli prekmurščino kot predmet. V cerkvi v slovenskih krajih je bil jezik pridige prekmurski. V javni upravi so bili deloma zaposleni tudi Prekmurci, da so lahko z ljudmi, ki niso znali madžarsko, komunicirali v prekmurščini. Časopis Muraszombat és vidéke je bil dvojezičen, vendar večinoma pisan v madžarščini. Uporaba prekmurščine namesto slovenščine tako v šolah kot v uradih, je bila vmesna faza k popolni madžarizaciji ljudi in pokrajine, vendar v času okupacije do njene uresničitve, torej popolne ukinitve tudi prekmurščine, ni prišlo.
Pod madžarsko okupacijo se je znašlo okoli 90.000 prebivalcev, od tega je bilo okoli 15.000 Madžarov. Pridobljeno ozemlje so Madžari šteli za del izgubljenih južnih pokrajin (Délvidék).
Specifičnost Prekmurja tako pri okupaciji kot tudi določanju meja so bili prepleteni mednacionalni odnosi, zato so bili tudi odzivi prebivalstva zelo različni. Madžarska manjšina in del promadžarsko usmerjenega prebivalstva sta bila za Madžarsko in njihova pričakovanja so se s tem, ko so Prekmurje Nemci predali Madžarom, uresničila. Del prekmurskega prebivalstva je bil na začetku - deloma zaradi izkušenj z začasnim delom v Nemčiji, deloma zaradi nacistične socialne demagogije - navdušen nad Nemčijo. Nemci v vaseh na Goričkem so bili zelo zadovoljni, ker so prišli v Rajh. Prekmurski folksdojčerji so kljub obljubi o preselitvi morali ostati, a jim pod Madžarsko ni bilo hudega. Prekmurci so bili izpostavljeni prisilni madžarizaciji, mobilizaciji in drugim ukrepom madžarskih oblasti. Za porabske Slovence so se na novo vzpostavile transportne povezave s Prekmurjem in lažji so bili stiki s sorodniki. Koloniste, ki so se med obema vojnama v okviru agrarne reforme priselili v Prekmurje, so internirali v internacijsko taborišče Sárvár. Najhuje je bilo za prekmurske Jude, ki so jih leta 1944 deportirali v koncentracijska taborišča, preživelo jih je le nekaj. Podobna usoda je čakala tudi prekmurske Rome, a do tega k sreči ni prišlo.
Točno število žrtev vojne v Prekmurju ni znano, okvirne številke se gibljejo nekje med 1000 in 2000 (okrog 1,6% prebivalstva), vendar številne kategorije (npr. smrti prisilno mobiliziranih) niso zajete v celoti. Zaenkrat velja ocena, da je bilo žrtev zaradi tolerantnejšega odnosa Madžarov do Prekmurcev (»Vendov«) precej manj, kot je povprečje v Sloveniji (6,6% prebivalstva).
