Meni

<<

»Partizani meje nismo priznali«
Tihotapljenje

^>>

<<

^>>

Svetovna popotnica Alma M. Karlin v knjigi Moji izgubljeni topoli opisuje svoje medvojno bivanje v Beli krajini, potem ko je iz Celja pobegnila pred nacisti. Med drugim je zapisala: »Kako težko je bilo partizansko življenje, lahko presodimo, če povem, da so veliko voz, naloženih s soljo, pretihotapili čez Kolpo in da je pri tem umrlo sedemnajst ljudi.« Karlin, Moji izgubljeni topoli, 244.

Prva stran referata Občine Radatovići o obisku razmejitvene komisije NDH v Radatovićih 5. novembra 1941. V referatu piše, da je bila razmejitvena komisija NDH v Radatovićih 21. oktobra 1941 predvsem zaradi propagande in ne zaradi topografije oz. razmejitvenega dela med Kraljevino Italijo in NDH. Preberemo lahko, da jih je zanimalo le razpoloženje ljudi, denimo vzrok postavitve slavoloka v čast visokemu komisarju iz Ljubljane v Radatovićih in podobno. Arhiv RS.
Prva stran referata Občine Radatovići o obisku razmejitvene komisije NDH v Radatovićih 5. novembra 1941. V referatu piše, da je bila razmejitvena komisija NDH v Radatovićih 21. oktobra 1941 predvsem zaradi propagande in ne zaradi topografije oz. razmejitvenega dela med Kraljevino Italijo in NDH. Preberemo lahko, da jih je zanimalo le razpoloženje ljudi, denimo vzrok postavitve slavoloka v čast visokemu komisarju iz Ljubljane v Radatovićih in podobno. Arhiv RS.


Meja je kmalu začela povzročati številne probleme, tudi gospodarske. V dopisu Občine Metlika, ki je bil 16. avgusta 1941 poslan Visokemu komisariatu za Ljubljansko pokrajino v Ljubljani, lahko preberemo: »Hrvaški posestniki, ki imajo svojo zemljo poleg naših vinogradov grozijo našim vinogradnikom, da si pridelka v jeseni ne bodo smeli odpeljati s Hrvaške strani. /…/ Pripominjamo tudi, da je precej hrvaških posestnikov, ki imajo svojo zemljo na naši strani in so izvažali seno, drva, kakor tudi druge stvari s svojih posestev, pa jim tukajšnje oblasti niso delale nikakršnih težkoč. Enako naj bi torej postopale tudi Hrvaške oblasti.« Arhiv RS.
Meja je kmalu začela povzročati številne probleme, tudi gospodarske. V dopisu Občine Metlika, ki je bil 16. avgusta 1941 poslan Visokemu komisariatu za Ljubljansko pokrajino v Ljubljani, lahko preberemo: »Hrvaški posestniki, ki imajo svojo zemljo poleg naših vinogradov grozijo našim vinogradnikom, da si pridelka v jeseni ne bodo smeli odpeljati s Hrvaške strani. /…/ Pripominjamo tudi, da je precej hrvaških posestnikov, ki imajo svojo zemljo na naši strani in so izvažali seno, drva, kakor tudi druge stvari s svojih posestev, pa jim tukajšnje oblasti niso delale nikakršnih težkoč. Enako naj bi torej postopale tudi Hrvaške oblasti.« Arhiv RS.


Zaplet je bil glede Občine Radatovići, ki je spadala v srez Črnomelj. Kotarska oblast v Jastrebarskem je tako obvestila Občino Radatovići, da jo je Ministrstvo za notranje zadeve NDH na željo prebivalcev Radatovićev in Društva Žumberčanov iz Zagreba priključilo NDH. Arhiv RS.
Zaplet je bil glede Občine Radatovići, ki je spadala v srez Črnomelj. Kotarska oblast v Jastrebarskem je tako obvestila Občino Radatovići, da jo je Ministrstvo za notranje zadeve NDH na željo prebivalcev Radatovićev in Društva Žumberčanov iz Zagreba priključilo NDH. Arhiv RS.


Kraljevi civilni komisariat za zasedeno slovensko ozemlje je 3. maja 1941 odgovoril okrajnemu glavarju v Črnomlju, da je bilo z odlokom »zasedeno slovensko ozemlje proglašeno kot integralni del Kraljevine Italije in tvori Ljubljansko provinco. Črnomaljski srez je v vsej svoji celoti del imenovane province.« Arhiv RS. Kaže, da se je nato zadeva Radatovići tudi zaključila, čeprav so sledili še zapleti z razmejitveno komisijo, ki naj bi na terenu določila mejo med Italijo in NDH.
Kraljevi civilni komisariat za zasedeno slovensko ozemlje je 3. maja 1941 odgovoril okrajnemu glavarju v Črnomlju, da je bilo z odlokom »zasedeno slovensko ozemlje proglašeno kot integralni del Kraljevine Italije in tvori Ljubljansko provinco. Črnomaljski srez je v vsej svoji celoti del imenovane province.« Arhiv RS. Kaže, da se je nato zadeva Radatovići tudi zaključila, čeprav so sledili še zapleti z razmejitveno komisijo, ki naj bi na terenu določila mejo med Italijo in NDH.


Intervju: Anton Stipanič iz Gradca.
Partizani meje nismo priznali, mi se nismo borili za Hrvaško ali Slovenijo posebej, mi smo se borili za obe skupaj, za Jugoslavijo.
(Avtorica fotografije: Sonja Bezenšek.)
Intervju: Franc Zepuhar iz Bušinje vasi.
Mamo tle enga trgovca na Suhorju, ki je šel tud prečkat mejo, nekaj nabavit. Pa so ga dobili ustaši, pri priči so ga zaklali. Ljudje se niso upali hodit čez.
(Avtor fotografije: Božidar Flajšman.)
Intervju: Ivan in Štefka Špehar z Brega.
Italijani so mejo kontrolirali samo s patrolami, nič ni bilo žice. Za prehod meje so fašisti v Špeharih dali dnevne dovolilnice. Samo na en listek so napisali. S čolnom smo jim vozili hrano preko Kolpe, kjer so si kupovali razne stvari /…/ Čez Kolpo pa se je s hrvaške strani tihotapilo konje in še marsikaj. Švercali so predvsem nekateri trgovci, civili iz okolice Črnomlja. Konje se je vozilo čez Kolpo pod našim jezom. Pri tem se je nek fant iz Zapudja celo utopil. Padel je in konj ga je po glavi mahnil s kopitom, ostal je v vodi /…/ Po kapitulaciji Italije smo na našo stran vozili hrvaške civiliste, ki so imeli partizanske propustnice. Z nami so sol menjali za koruzo.
(Avtor fotografije: Božidar Flajšman.)
Intervju: Gabre Bogdanović iz Hrasta.
Bil pa je strah, da bi ustaši prišli /…/ ustaši so znali, da so bili Radatovići opredeljeni za NOB, Žumberčani smo bili sovražniki NDH.
(Avtor fotografije: Božidar Flajšman.)
Intervju: Jožef Klepec iz Krasinca.
Italijani so tu imeli stražo. Gor in dol od nas kak kilometer je Kolpa ravna, pri Gribljah pa malo zavije, tam Italijani niso imeli pregleda /…/ Nekateri hrvaški državljani so tam Žide vozili čez vodo. Ljudje so pripovedovali, da so bili bogati, nekatere so tudi okradli. Okradli so jih ti, ki so jih vozili čez Kolpo. Ko so prišli na drugo stran reke, so kričali, da so Italijani, bejžmo, bejžmo. Židi so poskakali ven, oni pa s čolnom, polnim robe, nazaj na hrvaško stran /…/ Židi so nosili s seboj prtljago, drugače pa so imeli v glavnem denar – zlato, cekine. Spominjam se, ko sem še v šolo hodil, da sta šla oče in mati na Hrvaško kupit te cekine, da so jih nato nosili zobarom. To je bilo kvalitetno zlato … cela dolina si je s temi cekini zobe delala. Židi so bežali iz Hrvaške, kam so potem šli, mi ni bilo znano.
(Avtorica fotografije: Sonja Bezenšek.)

<<

>>