Utrjen obmejni pas

Meni

Utrjen obmejni pas

Obmejni značaj Idrije so poleg vojašnice nad mestom poudarjale tudi utrdbe t. i. Alpskega zidu, zgrajene ob meji v tridesetih letih 20. stoletja za obrambo proti Kraljevini Jugoslaviji. Mejo je nadziral poseben vojaški korpus mejne straže – Guardia alla Frontiera (GAF) – razdeljen na sektorje. XXII. sektor GAF s sedežem v Idriji je pokrival območje Cerkljanskega, Idrijskega in Črnovrškega. Rapalska meja je bila kljub razkosanju Jugoslavije leta 1941 še vedno policijska, davčna in carinska meja, obmejne utrdbe pa so ostale popolnjene z vojaštvom. Njihov pomen je ob vzponu odporniškega gibanja narastel.

Kapitulacija Italije

Padcu fašizma v juliju 1943 je 8. septembra sledila kapitulacija Kraljevine Italije. Italijansko uradništvo in vojaštvo je pričelo zapuščati tudi večinsko slovenska območja zahodno od rapalske meje. Iz okoliških postojank so se v Idriji zbirale oborožene enote, ki so nato skupaj nadaljevale umik proti notranjosti Italije. Manjša skupina partizanske Varnostno-obveščevalne službe (VOS) v bližini Idrije ni mogla sama razorožiti številnih italijanskih oddelkov. V skladiščih pa so še vedno ostale velike količine raznovrstnega materiala, ki so se ga poslužili tako partizani kot civilno prebivalstvo.

Oblast Osvobodilne fronte

Po odhodu Italijanov so v Idriji osnovali krajevni komite Osvobodilne fronte (OF), ki se je nastanil v prostorih nekdanjega gostišča Pri črnem orlu na mestnem trgu. Po mestu so se pojavili razglasi OF, partizanske straže so nadzirale odvoz italijanskega orožja. Zaradi nemških vdorov so za obrambo mesta z mobilizacijo vzpostavili Idrijski odred.

Prihod nemške vojske

Prva nemška patrulja se je Idriji približala 10. ali 11. septembra 1943 in pri tem na Marofu ubila dva domačina. Sledilo je več neuspešnih poskusov prodora do Idrije. Nemcem je preboj uspel 22. septembra 1943. Enote 901. tankovskega grenadirskega polka so čez Veharše prodirale proti Dolam in se od tam v dveh kolonah odpravile proti Kovačevemu Rovtu oz. čez Gore proti Ledinskem Razpotju. 23. septembra zjutraj je bila Idrija v nemških rokah. Manjša kolona je naslednji dan zasedla Črni Vrh in nadaljevala pot proti Ajdovščini. V omenjenih operacijah je veliko škodo utrpelo civilno prebivalstvo okoliških vasi, najbolj v Godoviču, ki je bil skoraj v celoti požgan.

Leta 1933 je bila za nastanitev italijanskega vojaštva pod Kobalovimi planinami zgrajena vojašnica – Caserma maggiore Brighenti. Svojemu namenu je služila do umika Italijanov iz Idrije, septembra 1943. Fotografijo hrani Slavko Moravec, Vojni muzej Idrija.

Prikaz utrdb, ki so kot del Alpskega zidu varovale območje rapalske meje v bližini Idrije. Glavni namen teh utrdb je bila zapora cestnih povezav, ki so vodile v notranjost italijanskega ozemlja.

Italijanske utrdbe so bile med vojno popolnjene s posadkami. Ob mitraljezu v sredini kleči poročnik Xhoko, poveljnik skupine utrdb v dolini potoka Nikova, ki se je po kapitulaciji Italije pridružil partizanom. Fotografijo hrani Leo Xhoko.

Nemci so Idrijo po nekaj neuspešnih poskusih zasedli 23. septembra 1943. Avtor (domnevno): Peter Weissbacher. Mestni muzej Idrija.

Fotografija prikazuje vodni kanal (Rake), ki je z vodo oskrboval rudniške naprave. V času po kapitulaciji Italije so vodni kanal kot strelski jarek uporabljali idrijski partizani. Zaprli so dotok vode, v kanal znosili zaplenjeno italijansko orožje in z njim branili mesto pred nemško vojsko, ki se je bližala iz Kovačevega Rovta. Avtor fotografije: Božidar Flajšman.

Še danes vidne ruševine mostu v Podroteji pri Idriji, ki so ga rudarji po ukazu partizanskih oblasti minirali 19. septembra 1943. Z miniranjem cest in mostov, postavljanjem preprek ter z aktivno obrambo na obrobju mesta so uspeli odbiti nekaj nemških poskusov prodora v mesto. Avtor fotografije: Matevž Šlabnik.