Po kapitulaciji Italije septembra 1943 je Bela krajina postala svobodno ozemlje. Do konca vojne jo je doletelo še nekaj posameznih vdorov Nemcev in ustašev. Zgodili so se vdori ustašev in Nemcev v Metliko, Vinico in Adlešiče ter nemško bombardiranje Črnomlja in Dragatuša. O nemškem bombardiranju Črnomlja 3. oktobra 1943 je Alma M. Karlin v svoji knjigi Moji izgubljeni topoli zapisala: »Mesto je bilo podoba razdejanja. V jarkih prevrnjeni železniški vozovi, nova proga čisto uničena, tiri odstranjeni. Če po ničemer drugem, so Nemci vsaj po vsem tem razdejanju sprevideli, da se jim pač ne splača znova zavzemati Bele krajine.« Karlin, Moji izgubljeni topoli, 232.
V publikaciji Metlika v plamenih lahko preberemo, da so julija 1944 Nemci in kolaboracionisti v Metliki požgali 33 stanovanjskih hiš ter 141 gospodarskih poslopij (skednjev, podov, hlevov, svinjakov, šup, kozolcev, kleti in zidanic). S poslopji vred je 40 družinam pogorelo prav vse. Metlika v plamenih, 26.
Ustaši in Nemci so 21. marca 1945 pri Pobrežju vdrli preko mejne reke Kolpe in nato požgali Adlešiče.
Ni da bi govoril, kaj so pri nas delali ustaši. Ogromno škode so naredili. Požgali so Adlešiče, vse hiše … moja mama je imela glih rezance razgrnjene na mizi, jih je sušila. Nad mizo je visela petrolejka. S palico je mahnil po petrolejki, da se je petrolej razlil po rezancih na mizi. Mi pa v jok, mama kaj bomo jedli.(Avtorica fotografije: Sonja Bezenšek.)
Čujte, jaz sem vojno dobro, fajn občutil. Živeli smo v Sošicah. Če so prišli ustaši v Sošice, oče je bil v partizanih, smo bežali peš čez hribe do Jugorja, ker moj oče je bil iz Jugorja doma. Če so bili tukaj belogardisti, Italijani smo bežali nazaj.(Avtor fotografije: Božidar Flajšman.)
Zaradi nevarnosti, da bi Bela krajina med umikanjem okupatorskih vojsk z Balkana postala bojišče, so konec marca 1945 izvedli prostovoljno evakuacijo prebivalstva vzhodne Dolenjske, predvsem Bele krajine. Več kot 2000 ljudi – otrok, mater, bolnikov in starejših prebivalcev – so s transportnimi letali z letališča pri Krasincu prepeljali v Dalmacijo in Italijo, kjer so dočakali konec vojne. Med njimi tudi Terezijo (Zinko) Selakovič iz Drag pri Metliki, ki so jo prepeljali v Bari. Takole se spominja:
Angleži so za nas skrbeli. Mi smo bili pod njihovim patronatom /…/ od leta 1944 do 1945 leta. Ko je bilo konc vojne 9. maja, pa smo domov prišli.Avtor fotografije: Božidar Flajšman.
V roki drži fotografijo, posneto v Bariju. Na njej sta njena brata Ivan in Martin.
Blizu Dragatuša smo imeli njivo in tam smo sadili koruzo, ko so začeli letet avioni, štuke so ble. Po tej strani iz Črnomlja so šli, leteli so in začeli so streljati. Mi pa od straha nismo znali kaj, pograbila sem malega, ga stisnila pod ramo, tako sem ga dol držala. Na sosednji njivi je bila velika rž, tam smo se vlegli na tla, stiskali smo se na tla, mali je nosek zaril v zemljo in je tam zaspal. Z druge strani pa so pridrveli voli, ki so orali daleč stran na drugi njivi. Zadaj so imeli plug in so ga podivjani vlekli za sabo, tik mimo nas, to je bilo vse podivjano. Kok je bilo hudo Ne morem povedat, kako je bilo hudo. Dragatuš so porušili. Skušali so zadet tudi že zgrajeno železniško postajo, petkrat so obkrožli Dragatuš, pa tega zaboga niso mogli zadet. Niso je mogli potrefit.(Avtorica fotografije: Sonja Bezenšek.)