Judje so se na območje Prekmurja začeli naseljevati v prvi polovici 18. stoletja. Na začetku so se preživljali s trgovino in kramarstvom, pozneje, predvsem v času dualizma, ko je njihovo število doseglo skoraj 1.000 oseb, pa skoraj ni več poklica, kjer ne bi bili zastopani. Po razpadu monarhije se je število Judov v Prekmurju postopoma zmanjševalo, tako da so leta 1941, ko so madžarske oblasti tam izvedle popis prebivalstva, popisale le še 438 Judov judovske in nejudovske veroizpovedi. Kljub temu da so številni antijudovski predpisi Jude močno diskriminirali, pa življenje večine prekmurskih Judov ni bilo ogroženo vse do 26. aprila 1944, ko so se začele aretacije. Naslednjega dne so okoli 280 aretiranih prekmurskih Judov iz soboške in lendavske sinagoge, kjer so jih dan prej zbrali, skozi Čakovec in Nagykanizso v več transportih in v različnih časovnih intervalih prepeljali v Auschwitz. Grozote vojne je preživelo manj kot 30 Judov.