Po italijanski okupaciji Ljubljane aprila 1941 je okupator predvidel, da bodo v mestu razmeroma mirno zavladale nove državne strukture. Kljub močni prisotnosti vojske pa je prestolnica nekdanje Dravske banovine postala središče upora proti okupatorju, ki ga ta ni uspel zamejiti. Zato je januarja 1942 italijanska vojska pod poveljstvom generala Maria Robottija pričela s fizičnim ločevanjem Ljubljane od njenega zaledja tako, da je okoli nje napela bodečo žico. Da bi dela potekala čim hitreje, so 18. februarja prispele nove čete, ki so sodelovale pri prvi fazi ožičenja v dolžini 32 kilometrov. Pet dni kasneje, 23. februarja zjutraj, so na glavne cestne povezave z zaledjem postavili žičnate ovire, ob njih pa so namestili oborožene vojaške enote. Ob 14. uri je bil žičnati pas okoli Ljubljane končan, ob 15. uri pa so bile izdane tudi uradne odredbe, s katerimi so prešli v veljavo ukrepi o omejenem gibanju prebivalstva v in iz mesta.

V naslednjih dneh so ob žici napeljevali elektriko za razsvetljavo ter utrjevali nadzorne točke, strelska gnezda in obrambne bunkerje. Vendar vse to ni bilo dovolj. Poveljnik II. armade, Mario Roatta, ob obisku Ljubljane julija 1942 z deli ni bil zadovoljen in je zahteval, da se do 15. septembra 1942 zgradi nov obrambni pas utrjenih blokov pri vhodih v mesto, utrjene postojanke za artilerijo, vrsto utrjenih mitraljeških gnezd, patruljno stezo v dolžini 26 km in novo dostopno cesto na Golovcu (vzhodno od središča mesta). Vsa ta dela so izvajala italijanska civilna podjetja po načrtih inženirskega oddelka XI. armadnega zbora.

Medtem so do avgusta 1942 v središču mesta postavili še notranji obrambni pas, s katerim so ločili predmestja Vič, Šiška in Moste. Na prehodne točke so postavili skupaj 34 stražnic, premike po cestah pa so omejili s španskimi jezdeci. Na tak način je Ljubljana postala največje izmed do zdaj evidentiranih šestih ožičenih mest na okupiranem ozemlju, med katere spadajo še Črnomelj, Idrija, Logatec, Metlika in Novo mesto.