Meni

Okupacija

Italijani so po zidovih pisali VINCEREMO – ZMAGALI BOMO. Po pričevanju Antona Stipaniča pa so belokranjski antifašisti dodali VIDET ČEMO.

Okupacijska meja med fašistično Italijo in ustaško NDH je v Beli krajini potekala po meji sreza Črnomelj, od Trdinovega vrha po grebenu Gorjancev/Žumberka do reke Kolpe pri Božakovem, nato pa po reki Kolpi navzgor do Predgrada. Na Gorjancih/Žumberku so Italijani nameravali zgraditi pas z žično ograjo in bunkerji. Ob Kolpi navzgor naj ne bi bilo žične ograje, ampak samo utrjeni mostovi in drugi objekti. Do kapitulacije so zgradili le pet bunkerjev pri Metliki. Meja je močno prizadela predvsem kmete, ki so imeli zemljo na obeh straneh meje. Žumberčane s pravoslavnimi koreninami je meja z NDH varovala pred ustaškimi napadi. Zelo hitro se je razvilo močno partizansko gibanje, zato so Italijani že v drugi polovici leta 1942 zapustili manjše, predvsem obmejne, postojanke. Od takrat naprej so se zadrževali le še v večjih krajih, ki so jih v celoti ali deloma obdali z bunkerji in bodečo žico.

Po kapitulaciji Italije septembra 1943 je Bela krajina postala svobodno ozemlje, kjer so se nastanili Izvršni odbor Osvobodilne fronte in številne druge inštitucije. Do konca vojne je Belo krajino doletelo le še nekaj posameznih vdorov Nemcev in ustašev.

Dandanes se same po sebi ponujajo primerjave med nekdanjo okupacijsko mejo in sedanjo ograjeno in ožičeno mejo z Republiko Hrvaško, še posebej ob reki Kolpi.

Postojanke italijanskega okupatorja v Beli krajini 1. marca 1942
Postojanke italijanskega okupatorja v Beli krajini 1. marca 1942


Iz poročila Žandarmerijske stanice Dolnji Suhor je razvidno, da je 20 posameznikov iz vasi v okolici Suhorja zbiralo podpise za priključitev Bele krajine k Nemčiji. Skupaj z občani občin Gradac in Semič so jih od 5. do 8. maja 1941 odnesli na nemško komando v Brežice. Nanjo so naslovili tudi prošnjo, da Nemci čim prej zasedejo oz. okupirajo Belo krajino. To se ni zgodilo, čeprav so jim Nemci zatrdili, da bodo prišli 10. maja, kot piše v omenjenem poročilu. Izsek iz poročila Žandarmerijske stanice Dol. Suhor (št. 79, 12. maj 1941) sreskemu načelstvu v Črnomlju. Arhiv RS.
Iz poročila Žandarmerijske stanice Dolnji Suhor je razvidno, da je 20 posameznikov iz vasi v okolici Suhorja zbiralo podpise za priključitev Bele krajine k Nemčiji. Skupaj z občani občin Gradac in Semič so jih od 5. do 8. maja 1941 odnesli na nemško komando v Brežice. Nanjo so naslovili tudi prošnjo, da Nemci čim prej zasedejo oz. okupirajo Belo krajino. To se ni zgodilo, čeprav so jim Nemci zatrdili, da bodo prišli 10. maja, kot piše v omenjenem poročilu. Izsek iz poročila Žandarmerijske stanice Dol. Suhor (št. 79, 12. maj 1941) sreskemu načelstvu v Črnomlju. Arhiv RS.


Medtem ko so nekateri pozivali, da se Bela krajina priključi Nemčiji, pa so bo besedah Marije Jelenič nekateri Viničani za praznovanje 1. maja 1941 pripravili veliko rusko zastavo (za zvonik cerkve na Žežlju pri Vinici) in 50 malih papirnatih zastav s srpom in kladivom. Avtor fotografije: Božidar Flajšman.
Medtem ko so nekateri pozivali, da se Bela krajina priključi Nemčiji, pa so bo besedah Marije Jelenič nekateri Viničani za praznovanje 1. maja 1941 pripravili veliko rusko zastavo (za zvonik cerkve na Žežlju pri Vinici) in 50 malih papirnatih zastav s srpom in kladivom. Avtor fotografije: Božidar Flajšman.


Intervju: Marija Starešinič

Po pričevanju Marije Starešinič s Preloke je preloški župnik Jože Pokorn dekletom dejal:

Dekleta, zdaj so v Preloki tuji ljudje, ki nosijo uniforme. Ako bo šla katera s temi fanti plesat, ali da bi se z njimi družila, ona ni vredna, da bi jo po vojni en slovenski fant povohal, ni vredna, da jo obsije slovensko sonce.
(Avtorica fotografije: Sonja Bezenšek.)
Intervju: Ilija Strahinič iz Doljanov
Bila je sreča što smo pripali italijanskoj okupacijskoj coni, samim tim što je večinsko stanovništvo na ovom području bilo srbske nacionalnosti a grkokatoliške vjeroispovesti. Znalo se desiti, kako su mi govorili, da su se na samoj granici pojavljivali letki u kojima je pisalo 'Kad mi dođemo svaka bukva če imati svoju glavu.' To su naravno ustaše poručivale. Tad su se ljudi bojali. Ali na sreču nisu uspeli doči.
(Avtor fotografije: Božidar Flajšman.)
Intervju: Janko (Janta) Goleš iz Vukšićev pri Radatovićih.
Meja nam je puno koristila, da nije NDH smio tu doči – vojska, jer oni su znali ko smo mi, i da se tu stvara ustanak. Korijeni so naši pravoslavni.
(Avtorica fotografije: Sonja Bezenšek.)
Intervju: Boris Anton Weiss iz Predgrada.
Italijani so aprila 1941 okupirali Poljansko dolino /…/. Ob Kolpi, v skoraj vsaki vasi, so imeli svoje skupine. Ni mogoče reči postojanke, to so pravzaprav bili kontrolorji na meji. V skoro vsaki vasi je bilo deset Italijanov financarjev. Bili so vse nekje do maja 1942 leta, ko se je začel močneje pojavljati odpor. Italijani so bili primorani, da iz teh vasi povlečejo svoje posadke in da se skoncentrirajo v Starem trgu. Tako da od maja meseca naprej italijanskih vojakov v Poljanski dolini, razen v Starem trgu, ni bilo.
(Avtor fotografije: Božidar Flajšman.)