Seznam slik

Meni

Seznam slik

Adolf Hitler med ogledom porušenega dravskega mostu v Mariboru 26. aprila 1941. MNZS. V literaturi se zmotno omenja, da je Hitler znani stavek »Napravite mi to deželo spet nemško!« izrekel v svojem govoru z balkona mariborske mestne hiše 26. aprila 1941. V resnici je to – glede na govor šefa civilne uprave Štajerske dr. Uiberreitherja, ki ga je imel 28. aprila 1941 prav tako na balkonu mariborske mestne hiše – naročil prej. V govoru je Uiberreither dejal, da ga je Hitler naslovil s temi besedami ob predaji uprave tri tedne pred tem. Repe, S puško in knjigo, 24.
Italijanske čete v Ljubljani (junij 1941). Avtor fotografije: Jakob Prešern, MNZS.
Z nemškimi zastavami okrašena mestna hiša na Ptuju. MNZS.
Prikaz prodiranja nemških in italijanskih armad na slovensko ozemlje ob napadu na Jugoslavijo aprila 1941. Repe, S puško in knjigo, 11.
Nemška vojska prečka Dravo čez porušeni most, Ptuj, 1941. MNZS.
Svečanost v Murski Soboti 16. aprila 1941, v okviru katere so Nemci Madžarom predali oblast nad Prekmurjem. Na odru govori župnik rimokatoliške Župnije Murska Sobota Jožef Krantz. MNZS.
Po okupaciji so si slovensko ozemlje razdelili tako Nemci kot Italijani, Madžari in Hrvati.
Po razdelitvi ozemelj in določitvi mej so okupatorji svoje nove meje različno utrdili in zastražili. Najbolj so se potrudili Nemci, ki so v vsej dolžini meje le-to ožičili, v razdalji cca 50 metrov podrli ves gozd oz. počistili teren ter ob mejo nastavili nekaj metrov širok minski pas. MNZS.
Mejni prehod med Nemčijo in Neodvisno državo Hrvaško pri Harinih Zlakah. MNZS.
Ljubljana je po razdelitvi slovenskih ozemelj postala italijansko mesto ob nemško-italijanski meji. Na karti je viden potek meje, ki jo centralna mejna komisija določila 21. septembra 1941. Spezialkarte der Österreichisch-ungarischen Monarchie 1:75.000, list Laibach (5553). Hrani Geografski inštitut Antona Melika ZRC SAZU.
Nemški in italijanski vojaki nekje na novo postavljeni meji. MNZS.
Nemški stražni stolp na meji tretjega rajha. MNZS.
Naslovnica, DOCUMENTI DI VITA ITALIANA, št. 9, maj 1941 in naslovnica, Karawanken Bote, št. 1, 5. julij 1941
Mejni kamen med Nemčijo in Italijo. Lepo je vidna vklesana črka I, ki predstavlja Italijo. Avtor fotografije: Božidar Flajšman.
Betonski ostanki temeljev nemških stražnih stolpov na Toškem čelu pri Ljubljani in del ekipe projekta (z leve) Peter Mikša, Božidar Flajšman, Bojan Balkovec in Božo Repe. Avtor fotografije: Božidar Flajšman.
Mejni kamen med Neodvisno državo Hrvaško in Nemčijo pri Novi vasi. Avtor fotografije: Matija Zorn.
Peter Mikša in Bojan Balkovec pri meritvah mejnega kamna. Avtor fotografije: Božidar Flajšman.
Tromejni kamen med Nemčijo, Italijo in NDH, ki ga je odkrila raziskovalna ekipa projekta “Okupacijske meje”. Meje so tu potekale v glavnem po nekdanji kranjsko-štajerski meji in tudi kamen, ki so ga uporabili za tromejnik, je verjetno iz tistih časov. Se je pa tu meja v obliki nekakšnega roga globoko zarila v slovensko (nemško) ozemlje, saj tromejnik stoji tik pod Gadovo Pečjo, znanim središčem cvička. Avtor fotografije: Peter Mikša.
Izsek karte, ki prikazuje mejo med Nemčijo in Neodvisno državo Hrvaško pri Ormožu. Na karti se lepo vidi potek mejne linije. Jugoslavija, topografske karte razmera 1:50.000, list Ptuj. Hrani Geografski inštitut Antona Melika ZRC SAZU.
Kurt von Kamphoevener. Politisches Archiv des Auswartigen Amts, Berlin.
Na fotografiji pooblastilo Joachima von Ribbentropa (minister za zunanje zadeve Nemčije med letoma 1938 in 1945) Kamphoevenerju za vodenje mejnih zadev z NDH, Italijo in Madžarsko. Njegove odločitve so v veliki meri vplivale tudi na mejna vprašanja v okolici Rogaške Slatine. Politisches Archiv des Auswärtigen Amts, Berlin.
Skica predloga razmejitve. Politisches Archiv des Auswartigen Amts, Berlin.
Zapisnik dogovora med nemškim poverjenikom Siegfriedom Kaschejem in hrvaškim zunanjim ministrom Mladenom Lorkovićem iz 17. junija 1941, kjer je zabeleženo, da bo meja pri Rogaški Slatini tekla po Sotli, kot je bilo to pred aprilom 1941. Međunarodni ugovori: Nezavisna država hrvatska (1941), 95.
Zapis o določitvi meje med Nemčijo in Italijo v časopisu Karawanken Bote.
Današnja hrvaška občina Hum na Sutli je s pripadajočimi kraji oziroma zaselki Hum, Lupinjak, Druškovec, Prišlin in Brezno ob okupaciji Jugoslavije leta 1941 in razdelitvi Slovenije med Italijo, Madžarsko, NDH in Nemčijo pripadla slednji. 6.530 (hrvaških) prebivalcev na 36,85 kvadratnih kilometrih je pripadlo Nemčiji, priključeno ozemlje pa je spadalo pod okrožje Šmarje s sedežem v Rogaški Slatini. Glavni razlog priključitve je predstavljala industrija – steklarna Straža na Humu je bila takrat zelo razvita in vezana na štajersko stran. Lastnik je bil Nemec. Meja tako ni šla po Sotli, ampak po bregovih Hrvaškega Zagorja. Konec junija so na prigovarjanje NDH ta del pripojili nazaj Hrvaški in mejo prestavili na Sotlo.
Primer dvojezične obmejne prepustnice (»Grenzkarte «), ki jo je imel Alojz Welle iz Rogatca. Vsaka dovolilnica je poleg uradnega žiga okrožnega carinskega urada in datuma izdaje ter veljavnosti vsebovala tudi opis imetnika s podatki o starosti, poklicu in kraju zaposlitve. Arhiv RS.
Danes hrvaško ozemlje južno od Drave pri Ormožu je leta 1941 pripadlo Nemčiji oziroma nemški državni pokrajini Štajerski (Reichsgau Steiermark).
Reka Sotla je še danes mejna reka med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško. Od leta 1941 in do leta 1945 pa je bila mejna reka med nemškim rajhom in NDH. Konec leta 1941 so jo Nemci močno zastražili, obdali z žico in minskimi polji. Kljub temu pa se je preko nje kmalu tihotapilo. Najbolj iskano blago so bili sladkor, tobak, galica, sol, meso, mast, moka, jajca in tudi živina. Fotografija, ki je objavljena z dovoljenjem Boža Kolarja (hrani izvirnik), prikazuje menjavo blaga na Sotli v neposredni bližini Rogaške Slatine, verjetno poleti 1944.
Na karti je prikaz mikroštudije ohranjenega stanja na terenu na lidarskem posnetku – lokacija je na Vonarju. Leta 1944 so Nemci ob pričakovanju morebitnega izkrcanja zaveznikov v Istri svojo južno mejo močno utrdili s strelskimi jarki, mitralješkimi gnezdi in utrjenimi bunkerji.
Ostanki strelskega jarka nad Sotlo na Vonarju. Avtor fotografije: Daniel Siter.
Italijanska vojska je 4. maja 1941 vkorakala v Metliko. Rus, Kronika mesta Metlike, 15. Na sliki v bunker spremenjena hiša pri mostu čez Kolpo, in 1942. Fotografijo hrani Božidar Flajšman.
Ostanki italijanskega bunkerja pri Rosalnicah, postavljeni so bili na vzpetinah sredi polj. Avtor fotografije: Sonja Bezenšek. Črnomaljski župnik Lojze Jože Žabkar je v svojem dnevniku 3. avgusta 1943 zapisal: »Metliški prošt Alfonz Klemenčič danes goduje, zato sem se ob enajstih odpeljal k njemu. Metlika – sami bunkerji, žice, jarki. Italijani še zmeraj napenjajo žico (Rosalnice – Slamna vas). Čemu, ko se imperij podira? Mnogi lepi spomini me vežejo na Metliko – tu sem bil pred šestimi leti kaplan in sem se odlično počutil. A danes je vse drugače.« Žabkar, Izpovedi (pesmi in dnevnik), 89.
Izrez iz italijanskega zemljevida o gradnji utrjene linije med Italijo in NDH pri Metliki. Rumene pike označujejo že zgrajene betonske bunkerje pri Rosalnicah. SI AS 1773, t. e. 773, Poveljstvo 14. pehotne divizije Isonzo. Avtor fotografije: Blaž Štangelj.
Partizanska skica italijanske postojanke v Ziljah ob Kolpi pri Vinici. SI AS 1851, Glavni štab, t. e. 59, p. e. 1680. Avtor fotografije: Blaž Štangelj.
Intervju: Gabre Bogdanovič
Intervju: Marija Starešinič
V Krmelju so nekdanjo okupacijsko mejo označili kot spomenik v spomin in opomin na zlo, ki ga je povzročila druga svetovna vojna. Avtor fotografije: Božidar Flajšman.
Italijanski in nemški vojaki na meji pri Raki na Dolenjskem. MNZS.
Ostanki podnožja nemškega stražnega stolpa nad Bučko s pogledom proti Šentjerneju in Gorjancem. Na fotografiji pričevalec Silvo Vene in snemalec Božidar Flajšman. Avtor fotografije: Bojan Balkovec.
Pričevalec Jože Jankovič stoji na levem bregu Krke v Kostanjevici, ki je bil nemški. Mejna kontrola je bila na severni strani mostu, ki je na desni strani slike. V delu Jankovičeve hiše na otoku je bil italijanski bunker. Avtor fotografije: Božidar Flajšman.
Ob železniški progi v Dobovi stoji visok betonski blok, vanj so zabetonirane tudi tračnice. Poleg je še ena manjša konstrukcija in med tiroma še nizek betonski blok. Vse so zgradili Nemci med vojno, če bi bilo potrebno onesposobiti promet. Miniranje bi uničilo progo, minirane betonske konstrukcije pa bi zasule progo in še otežile rekonstrukcijo. Avtor fotografije: Božidar Flajšman.
Leta 1941 je več slovenskih vasi južno od Brežic (Jesenice, Obrežje, Nova vas, Slovenska vas in Čedem) okupirala NDH.
Sektorski mejnik št. 12 rapalske meje med Kraljevino Italijo in Kraljevino Jugoslavijo na Prehodavcih v Julijskih Alpah, ki je ostal mejnik tudi v času druge svetovne vojne, ko je razmejeval Italijo in Nemčijo. Sektorski mejniki so bili visoki en meter in široki 40 cm. Črka »D« je označevala Nemčijo. Letnica 1920 označuje leto podpisa rapalske pogodbe. Avtor fotografije: Matija Zorn.
Številni mejniki v visokogorju so bili po drugi svetovni vojni uničeni, nekateri pa zgolj prekucnjeni v sekundarno lego. V celoti ohranjen sektorski mejnik št. 9 pod sedlom Luknja nad dolino Zadnjice leži nekaj deset metrov pod mestom, kjer je stal. Avtor fotografije: Matija Zorn.
Na številnih mestih na mejnike spominjajo le še betonski temelji in deli železja. Avtor fotografije: Matija Zorn.
Pod sedli je bila meja na nemški strani močno zastražena. Približno sto višinskih metrov pod sedlom Dovška vrata nad dolino Vrat lahko prečno na dolino sledimo nekdanji žični ograji. Na fotografiji Peter Mikša. Avtor fotografije: Matija Zorn.
Na območju Rateč lokacije mejnikov rapalske in kasnejše okupacijske meje še služijo svojemu namenu. Mejnik na nekdanjem železniškem mejnem prehodu pri Ratečah. Letnica 1947 označuje nov dogovor o meji po drugi svetovni vojni, ko tudi formalno preneha obstajati rapalska meja. Avtor fotografije: Matija Zorn.
Na grebenu Ponc lokacije današnjih mejnikov sovpadajo z lokacijami mejnikov rapalske in okupacijske meje. Primer kaže območje Macesnovca.
Ostanki nemškega stražnega stolpa na Ježici. Avtor fotografije: Božidar Flajšman.
Mejni prehod na nemško-italijanski meji pri Šentvidu nad Ljubljano. Po postavitvi žice je iz in v mesto vodilo 11 cestnih mejnih prehodov, ki pa jih je bilo mogoče prečkati le z dovoljenjem. Zanj so lahko zaprosile vse osebe starejše od 14 let. MNZS, avtor fotografije: Jakob Prešern.
Žica na meji v Šentvidu. Pri komisijskem pregledu prve žične meje je bilo ugotovljeno, da ne ustreza vojaškim zahtevam ter potrebam prebivalstva (npr. Žale so bile izven žičnega obroča). Tako so žico pomaknili do 250 m navzven, kljub temu pa je zaobšla Barje, Polje, Kozarje, Savlje in Ježico ter tako odtrgala še dodaten del zaledja pomembnega za preskrbo. MNZS.
Zemljevid utrjenega pasu okoli Ljubljane. Celoten obmejni pas je bil dolg okoli 30 km, visok okoli 2 metra in širok 5–8 m. Skupaj s telefonsko in električno napeljavo, reflektorskimi postajami za osvetlitev meje in krožno stezo na notranji strani pasu je bila utrjena črta široka ok. 80 m. Januarja 1943 je mejo stražilo okoli 2500 vojakov, 500 karabinjerjev, agentov javne varnosti in kvesturinov za pregledovanje ljudi na cestnih blokih. MNZS.
Mejni prehod na Celovški cesti med italijansko Šiško ter nemškim Šentvidom, ki ga je bilo mogoče prečkati s tramvajem. Tramvajsko omrežje se med vojno ni spremenilo, povečalo pa se je število potnikov. Vozniki so s tramvaji vsak dan prestopali meje okupirane Ljubljane in so zato morali imeti posebne dovolilnice. Na progi proti Šentvidu je bil mejni prehod v bližini gostilne Žibert. Na njem se je tramvaj ustavil, potniki pa so opravili vse obmejne formalnosti. MNZS.
Španski jezdeci na Tromostovju. Pregrada je ločevala pas ožjega centra od širšega. V samem mestnem središču je bilo takšnih pregrad 19, skupno pa so jih postavili 34. MNZS.
Prihod madžarske vojske v Dolnjo Lendavo 16. aprila 1941. Fotografijo hrani Štefan Vida.
Po priključitvi Prekmurja k Madžarski so železniško povezavo z notranjostjo Madžarske ponovno vzpostavili. Na sliki delavci med polaganjem tračnic pri Hodošu leta 1941. Fotografija je v lasti družine Bočkorec.
Slavolok z napisom »Pozdravljamo vas ob prazniku osvobojenja!«, postavljen v Murski Soboti ob svečanosti 29. junija 1941. Pomurski muzej Murska Sobota.
Madžarski in nemški orožniki s civilisti na nemško-madžarski meji leta 1942. Fotografijo hrani Silvester Štingl.
Madžarska oblast je v številnih krajih v Prekmurju postavila t. i. Državne zastave (Országzászló), s čimer so želeli tudi simbolično izraziti priključitev Prekmurja k Madžarski. Na fotografiji svečanost ob posvetitvi Országzászló v Beltincih leta 1942. Göncz, Felszabadulás vagy megszállás. MNMI, 105.
16. aprila 1941 so Nemci oblast v Prekmurju predali Madžarom, razen v štirih naseljih na severozahodu pokrajine. Na skici je nemško-madžarska meja pri naselju Serdica (Seregháza), z vrisanim spornim območjem (vitás terület). V Serdici je bila meja po reki Ledavi. Na mostu med dvema deloma vasi jo je nemški oficir začrtal kar s škornjem, predmet spora pa je bil mlin na madžarski strani vasi, ki je bil v nemški lasti. Prehodi meje in omejen prenos dobrin so bili mogoči, a ob strogi nemški kontroli. Niso pa smeli kupčevati z živino, ki je morala biti označena (D za Nemčijo in U za Madžarsko). MNL OL K-64 - 1942 - 41.(96. cs.).
Milan Košir iz Črnega Vrha nad Polhovim Gradcem s spominsko zbirko ohranja spomin na okupacijsko mejo, ki je tekla preko Polhograjskega hribovja. Avtor fotografije: Božidar Flajšman.
Preliminarna mikroštudija dela meje med Italijo in Nemčijo v Polhograjskih dolomitih (bližina Ljubljane), kjer so označena mesta stavb, ki so bile zaradi novega mejnega pasu porušene, in mesta smrtnih žrtev zaradi miniranja mejnega pasu s strani okoliških prebivalcev. Karto hrani Milan Košir.
Raziskovalci (od leve: Matija Zorn, Maruša Nartnik, Božo Repe, Bojan Balkovec, Božidar Flajšman, Peter Mikša in Borče Ilievski) pri mejnem kamnu pod Domačijo Pr’Mahačk v bližini Polhograjske Grmade. Avtor fotografije: Božidar Flajšman.
Vojaki in civilisti ob meji. Fotografijo hrani Milan Košir.
Ostanki nemškega stražnega stolpa na Goljeku, 809 metrov visokem vrh nad Topolom (Sveta Katarina) nad Ljubljano. Avtor fotografije: Peter Mikša.
Spominsko obeležje za vse žrtve medvojne meje med Italijo in Nemčijo pri Medvedovem malnu (med Planino, Butajnovo in Zalogom). Avtor fotografije: Peter Mikša.
Del raziskovalne ekipe (Matija Zorn, Božidar Flajšman, Božo Repe, Peter Mikša) je 16. novembra 2017 v družbi Lojzeta Štiha in Ivana Petrišiča, predsednika in podpredsednika ZZB NOB Krško, v odročnem predelu občine Brežice pri Gadovi Peči odkril zakopan mejni kamen na tromeji med Nemčijo, Italijo in Neodvisno državo Hrvaško. Avtor fotografije: Božidar Flajšman.
Na fotografiji raziskovalna skupina (z leve: Božidar Flajšman, Darja Kerec, Božo Repe, Peter Mikša in Kornelija Ajlec) markira tromejno točko z improviziranim napisom. Na zaraščenem desnem bregu reke Drave, južno od Središča ob Dravi na današnji hrvaški strani, je raziskovalna ekipa 13. aprila 2018 označila tromejno točko med Nemčijo, Madžarsko in Neodvisno državo Hrvaško. Danes na tem poplavnem, blatnem in zaraščenem predelu ni mogoče najti fizičnih preostankov nekdanje državne meje. Avtor fotografije: Božidar Flajšman.
Na Spodnjem Vrstniku je mejni kamen Rapalske meje št. 40 v času druge svetovne vojne postal točka tromeje med Nemčijo, Kraljevino Italijo in Ljubljansko pokrajino, novim italijanskim okupacijskim ozemljem. Danes se ta kamen nahaja v Mestnem muzeju Idrija. Avtor fotografije: Darko Viler, Mestni muzej Idrija.
Tromeje na Slovenskem med 2. svetovno vojno.
Današnja tromeja med Avstrijo, Italijo in Slovenijo je bila v času druge svetovne vojne tromeja med Kraljevino Italijo, nemškim rajhom in nemškim okupacijskim ozemljem Spodnja Koroška. Obeležje iz tistega časa žal ni bilo evidentirano, v uvid pa se nam ponuja tromejnik iz leta 1939, ko ga je obiskal jugoslovanski mladoletni kralj Peter II. Karađorđević. Fotografijo hrani Nani Poljanec/Ljudski muzej Rogaška Slatina.
Božo Repe, Darja Kerec, Božidar Flajšman, Kornelija Ajlec in Peter Mikša pri današnjem tromejnem kamnu med Madžarsko, Slovenijo in Hrvaško. Avtor fotografije: Božidar Flajšman.
Adolf Hitler na ogledu porušenega dravskega mostu v Mariboru, 26. aprila 1941. MNZS. V literaturi se zmotno omenja, da je Hitler znani stavek »Napravite mi to deželo spet nemško« izrekel v svojem govoru z balkona mariborske mestne hiše 26. aprila 1941. V resnici je to – glede na govor šefa civilne uprave Štajerske dr. Uiberreitherja, ki ga je imel 28. aprila 1941 prav tako na balkonu mariborske mestne hiše – naročil prej. V govoru je Uiberreither dejal, da ga je Hitler naslovil s citatom ob predaji uprave tri tedne pred tem (Ferenc 1968, 125; »Der Dank …« 1941, 4).
Parada Hitlerjugenda, Ptuj, 1941. MNZS.
Obisk šefa civilne uprave na Spodnjem Štajerskem dr. Siegfrieda Uiberreitherja na naselitvenem področju A, od 17. do 19. marca 1942, Raka. Foto: Veit, fotografijo hrani MNZS.
Izgon Slovencev iz brežiškega okrožja, izgnanci na poti na postajo, 9. november 1941. Foto: Veit, fotografijo hrani MNZS.
Proslava obletnice okupacije Maribora, zborovanje na Glavnem trgu (Adolf Hitler Platz), Maribor, 12. april 1942. Foto: Veit, fotografijo hrani MNZS.
Slovenski mladi fantje, prisilno mobilizirani v nemško vojsko, se zbirajo na celjski železniški postaji za pot na bojišča po Evropi. Vir: knjiga S puško in knjigo (avtor Božo Repe). Muzej novejše zgodovine Celje.
Z nemškimi zastavami okrašena Mestna hiša na Ptuju. MNZS.
Postrojena četa 60–70 nemških vojakov 11. aprila 1942 pred Zdraviliškim domom v Rogaški Slatini, kjer je potekala svečana proslava ob prvi obletnici nemške »osvoboditve« zdraviliškega kraja. V ozadju na skrajni levi in desni strani stojijo dečki Hitlerjeve mladine, ki so imeli svoje prostore v Hotelu Pošta. Med njimi stojijo enote vermanšafta. Vir: Šolska kronika osnovne šole Kostrivnica.
Pred nalivalnico v zdraviliškem osrčju Rogaške Slatine. Vir: osebni arhiv Nani Poljanec, Ljudski muzej Rogaška Slatina.
Od septembra 1941 so Gorenjce pošiljali na tečaje »SA Gruppenschule« v Rogaško Slatino. MNZS.
Nemci so takoj po prihodu zaplenili Učiteljski dom, Mataničev hotel, hišo Katoliškega društva, Sokolski dom, Občinski dom (prej Železničarski dom), Sretenovičevo vilo (sedež Nacionalsocialistične ljudske blaginje in Nemške zveze žena) in dve vili v lasti pravoslavnega duhovnika Zuranovića in profesorice iz Zagreba Zore Ilič. Potrebno je dodati, da seznam prikazuje zgolj zaplembe iz začetnega obdobja okupacije in nikakor ni dokončen. Kasneje se je gestapo polastil še drugega premoženja: lekarne Klanjšček, gostinskega obrata Antonije Drofenik, hotela in restavracije Pošta, stanovanjskih objektov izgnanih lastnikov ter Bofulinovega posestva v Irju (reja živine za okupatorjeve potrebe). Arhiv RS.
Okupatorjeve enote, ki so bile stacionirane v Rogaški Slatini, so pogostoma zahajale na bližnje podeželje. Fotografija je nastala leta 1942, ko so trije Nemci obiskali Krumpakovo trgovino v Cerovcu. Objavljeno z dovoljenjem družine Krumpak, ki hrani izvirnik.
Poročilo o nastanitvi vojaškega in uradniškega osebja v Rogaški Slatini. Miglitsch, nemški župan Rogaške Slatine, je 13. oktobra 1941 poročal, da v zdravilišču biva 72 vojakov in 27 oficirjev. Na razpolago jim je bilo 22 motornih vozil, parkiranih v garažah Zdraviliškega doma. V Novi Švicariji bivajo nemški podoficirji in pripadajoče kuharsko osebje, oficirjem in uradnikom pa so namenili 25 sob v drugem in tretjem nadstropju hotela Štajerski dvor (pred nemško zasedbo Jugoslovanski kralj). Februarja 1943 so v tem hotelu vzpostavili tudi policijske bolnice. V Ljubljanskem domu so bile po ukinitvi Komarekovega političnega komisariata Šmarje pri Jelšah vzpostavljene razne uradniške pisarne številnih oddelkov. Drugi nastanitveni prostori zdravilišča, ki je med drugim razpolagalo celo z nočnim kopališčem, pekarno in lastnim gledališčem oz. kinodvorano, so bili namenjeni izbranim gostom iz okupiranih dežel tretjega rajha. Arhiv RS.
Na tečaju »SA Gruppenschule« v Rogaški Slatini. MNZS.
Takoj po okupaciji so se Nemci posvetili delu za popolno ponemčenje prebivalstva na Spodnjem Štajerskem. Na fotografiji primer proslave, kjer so sodelovale nemške organizacije, kot je Nemška mladina itd., vsa okolica pa je v znamenju nacizma. MNZS.
Anton Belcer, rojen leta 1923, spada v skupino prvih vojnih mobilizirancev na Spodnjem Štajerskem, saj ga je prisilni vpoklic v nemško kopensko vojsko (Heer) doletel že julija 1942, ko je okupator pričel z vpoklicem prvega letnika (tj. 1923). V nasprotju s posebno odredbo o pošiljanju tega letnika najprej v delovno službo, šele nato pa v Wehrmacht je bil Anton odposlan direktno na fronto. Boril se je v tankovski lovski enoti na Finskem in Norveškem, kjer so ga zajeli Angleži. V borbah je utrpel hude ozebline nog, zaradi česar so mu morali odrezati 2 prsta na nogi. (Vir: Program prisilno mobiliziranih v nemško vojsko, MNZS, 19. 9. 2017. Objavljeno z dovoljenjem Irene Poharc, ki hrani izvirnik.
Ivan Siter, rojen leta 1924, prisilno mobiliziran v Wehrmacht in odposlan v severno Francijo. Tik pred zavezniško invazijo v Normandiji (6. junij 1944) si je vzel dopust in se napotil v okupirano Slovenijo. Po nenadnem nemškem ukazu o prekinitvi trajanja vseh dopustov so njegov vlak v Avstriji preusmerili za vzhodno fronto. Doma je že imel zvezo za vstop v Savski odred. Sovjeti so ga ujeli v Pripjatskem močvirju in poslali v ujetništvo v bližino reke Kame pod vznožje Urala. Ob koncu leta 1946 se je v zelo slabotnem stanju vrnil domov. Objavljeno z dovoljenjem Janeza Siterja, ki hrani izvirnik).
Poročilo okupacijske uprave v Rogaški Slatini, ki dokazuje, da so bile slovenske knjige do 11. novembra 1941 zaplenjene in umaknjene s prodajnih polic. Ukinjeno je bilo tudi vse nadaljnje tiskanje razglednic s slovenskimi pripisi. Arhiv RS.
»Moje in mamino pregnanstvo in prekletstvo«: dnevniški zapiski Marije Drimel o grozovitem dogajanju v obdobju od začetka julija 1942 do 30. julija 1945. Večji del strani je avtorica popisala v veliki tajnosti za žicami največjega koncentracijskega taborišča Auschwitz. Prvi zapisek je bil vpisan 7. julija 1942, še pred deportacijo v taborišče, ko je Rogaško Slatino doletela ena najhujših usod. Tistega dne so nemške čete, po izdajalstvu ujetega in mučenega domačina, v svoje kamione izpred tovarne stekla strpale 27 ubogih steklarjev in jih odpeljale v Stari pisker. V celjskem zaporu so jih nato v naslednjih tednih in mesecih pred »zidom smrti« pokosili usodni streli nacističnega orožja. Objavljeno z dovoljenjem Maše in Leona Drimla, ki hranita izvirnik.
Razglednica, poslana iz Rogaške Slatine januarja 1945. Na njej so promovirani subgorsko podnebje (pri čemer se je okupator nekoliko uštel), zdravilna voda in dietna prehrana. Tako kot steklarna je v omejenih kapacitetah delovalo tudi zdravilišče, ki ga je vodil direktor Wolf. Ta je v začetku maja 1942, ko se je pričela nova sezona, celo dosegel, da so gostom zdravilišča prestavili policijsko uro z 21. na 23. uro zvečer. Nekatera hotelska poslopja v sklopu namestitvene ponudbe zdravilišča pozimi niso obratovala. Tako sta bila Hotel Ozom in Triglav sredi maja 1942 še vedno zaprta. Objavljeno z dovoljenjem Roberta Reicha (Rogaška Slatina nekoč), ki hrani izvirnik.
Seznam aretiranih in izgnanih oseb na območju občine Rogaška Slatina. Spisek zajema obdobje do 3. junija 1941. Kaplan iz Župnijskega doma cerkve Sv. Križa in župnik iz Kostrivnice sta bila aretirana in premeščena v mariborske zapore. Izgon je doletel tudi knjižničarje, zdravnike, učitelje (v izgnanstvo je odšel tudi Rudolf Predan, nadučitelj Svetokriške šole), uradnike in tajnike na občini, pošti, v zdravilišču (tudi Ivana Gračnerja, dotedanjega direktorja zdravilišča) ter razne posestnike. Arhiv RS.
Osnovna šola v Rogaški Slatini (danes je to III. osnovna šola Rogaška Slatina) je bila postavljena leta 1888, zaradi financiranja gradnje in vpliva na izobraževanje se je imenovala nemška šola. Med vojno je v njen potekal pouk. Objavljeno z dovoljenjem Roberta Reicha (Rogaška Slatina nekoč), ki hrani izvirnik.
Okupirana občina Hum ob Sotli (1941)
Poročilo orožniške postaje Hum (okrožje Šmarje s sedežem v Slatini) s 30. maja 1941 o okupacijski občini Hum, ki je ob Humu vsebovala še štiri pripadajoče katastrske enote – Lupinjek, Druškovec, Prišlin in Brezno. Arhiv RS.
Zapisnik dogovora med nemškim poverjenikom Siegfriedom Kaschejem in hrvaškim zunanjim ministrom Mladenom Lorkovićem s 17. junija 1941, kjer je zabeleženo, da bo meja pri Rogaški Slatini tekla po Sotli, kot je bilo to pred aprilom 1941. Vir: Nezavisna država Hrvatska, Ministarstvo vanjskih poslova. Međunarodni ugovori 1941. Str. 95.
Materialni ostanki vojne so tudi ostanki utrjenih obrambnih linij, pozicij ali meja iz časa druge svetovne vojne na slovenskem ozemlju. Številne jarke ali temelje različnih zgradb lahko še danes prepoznamo v pokrajini. Sledenje tem ostankom na terenu je časovno zahtevno ter marsikje oteženo zaradi v zadnjih sedmih desetletjih močno spremenjene kulturne pokrajine. Za Slovenijo je bil v povojnem obdobju predvsem značilen proces opuščanja zemljišč in posledično zaraščanje kulturne pokrajine. Pri odkrivanju tovrstnih ostankov si zgodovinarji v zadnjih letih pomagamo z laserskim skeniranjem površja. LiDAR (Light Detection And Ranging oziroma svetlobno zaznavanje in merjenje razdalj ali Laser Imaging Detection And Ranging oziroma lasersko snemanje, zaznavanje in merjenje razdalj) je učinkovitejše v primerjavi z letalskimi posnetki, ker »vidi« skozi rastje. To omogoča izdelavo zelo natančnega digitalnega modela reliefa (DMR) z ločljivostjo 1 m ali boljšo, ki omogoča, da v pokrajini prepoznamo elemente te velikosti.
Po do sedaj znanih podatkih je bilo v okolici Rogaške Slatine (od Dobovca do Podčetrtka) med Nemčijo in NDH štirinajst mejnih prehodov. To so bili: Št. 1: Furt zwischen Terlitschner und Hromec, neformalno ime: »Terlično-Hromec«; maloobmejni promet. Št. 2: St. Rochus-Burmanec; Eisenbahnübergang (železnica) za velikoobmejni promet. Št. 3: Brücke bei Grenzpfahl 75, Fahrweg von Dobrowetz nach Lupinjek beim kroatischen Schulhaus; maloobmejni promet. Št. 4: St. Rochus-Lupinjak; neformalno ime: »St. Rochus-Lupinjak«; maloobmejni promet; tudi Strassenübergang za velikoobmejni promet. Št. 5: Steg und Furt bei Grenzpfahl 63 nördlich von Klenovec; maloobmejni promet. Št. 6: Brücke bei Grenzpfahl 59; malooobmejni promet. Št. 7: Rohitsch-Hum; velikoobmejni promet. Št. 8: Brücke bei Grenzpfahl 38, Gehöft Meringovetz; maloobmejni promet. Št. 9: Clementbrücke oz. Klementbrücke, Brücke bei Grenzpfahl 31 (tudi: Clementbrücke Grenzpfahl 31) ; neformalno ime: »Pri Klemenovem«, »Pri Klemenu«, »Čez Klemenovo« ; maloobmejni promet. Št. 10: Brücke bei Grenzpfahl 29; neformalno ime: »Čerena« ; maloobmejni promet. Št. 11: Brücke bei Grenzpfahl 27 tudi Zurmanbrücke- Schwerko Grenzpfahl 27; neformalna imena: »pri Mlinarčku«, »pri Mlinarju«, »pri Mlinu«, »pri Šerbaki «, »Stari Col« ; maloobmejni promet. Št. 12: Brücke bei Grenzpfahl 19 (tudi Borschitz Grenzpfahl 19); neformalno ime: Pri »Bajti«; maloobmejni promet. Št. 13: Nimno-Brezno Grenzpfahl 10; maloobmejni promet.
Primer dvojezične obmejne prepustnice (»Grenzkarte«), ki jo je imel Alojz Welle iz Rogatca. Vsaka dovolilnica je poleg uradnega žiga okrožnega carinskega urada in datuma izdaje ter veljavnosti vsebovala tudi opis imetnika s podatki o starosti, poklicu in kraju zaposlitve. V desnem zgornjem kotu je bil še prostor za fotografijo. Arhiv RS.
Franc Mikša - Maganatov Francl (na sliki zgoraj) je bil doma tik ob Sotli na hrvaški strani meje. Na velikonočno nedeljo leta 1944 je ilegalno prestopal mejo po že utečenem in uhojenem skrivnem prehodu. Pri tem je naletel na na novo nastavljeno mino, ki ga je hudo poškodovala. Tri dni je na domu umiral, v tem času pa so še uspeli zapisati oporoko. Vir: osebni arhiv Branko Mikša.
Reka Sotla je še danes mejna reka med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško. Od leta 1941 do leta 1945 pa je bila mejna reka med nemškim rajhom in NDH. Konec leta 1941 so jo Nemci močno zastražili, obdali z žico in minskimi polji. Kljub temu pa se je preko nje kmalu tihotapilo. Najbolj iskano blago je bil sladkor, pa tobak, galica, sol, meso, mast, moko, jajca, tudi živina. Fotografija, ki je objavljena z dovoljenjem Boža Kolarja (hrani izvirnik), prikazuje menjavo blaga na Sotli v neposredni bližini Rogaške Slatine, verjetno poleti 1944 leta.
Poročilo okrožnega carinskega urada Rogatec o mejnih prehodih za maloobmejni promet v sektorju med Rogaško Slatino, Rogatcem in Svetim Rokom. V dogovoru, do katerega je prišlo 11. julija 1941 v Rogaški Slatini, so vzpostavili 9 točk za legalno prečkanje nemško-hrvaške meje. Arhiv RS.
Nemški stražni stolp na meji Tretjega rajha. MNZS.
Oktobra 1944 so Nemci v zgrešenem pričakovanju zavezniškega izkrcanja na Balkanu spremenili obmejno zaledje Rogaške Slatine in sosednje hribe v ogromno gradbišče obrambnih sistemov, ki naj bi sodeč po naivnem razmišljanju vladajočih nacistov zaustavili zavezniške armade. Fotografija prikazuje osrčje zdraviliškega parka in prisilno vpoklicane ženske (ogromno tudi domačink), ki so morale sredi ostre zime, ko je zemlja zmrznila, kopati strelske jarke, bunkerske jame, nositi težak les in graditi razne utrdbe. Fotografija objavljena z dovoljenjem Roberta Vrečka, ki hrani izvirnik.
Na fotografiji je prikaz mikroštudije ohranjenega stanja na terenu na lidarskem posnetku – lokacija je na Vonarju. Leta 1944 so Nemci ob pričakovanju morebitnega izkrcanja zaveznikov v Istri svojo južno mejo močno utrdili s strelskimi jarki, mitralješkimi gnezdi in utrjenimi bunkerji.
Na terenu v okolici Rogaške Slatine in celo v samem mestu so še dane lepo vidni ostanki obrambnih utrjevanj. Na fotografijah ostanki strelskega jarka na Janini, hribu v centru Rogaške Slatine. Foto Daniel Siter.
Ostanki bunkerskih jam nad Sotlo na Vonarju. Foto Daniel Siter.
V prostorih nekdanjega gostišča Pri črnem orlu na glavnem mestnem trgu je imelo v italijanskem obdobju svoje prostore več fašističnih organizacij. Mestni muzej Idrija.
Rudnik živega srebra je bil za Idrijo tudi v italijanskem obdobju vitalnega pomena. Vse do kapitulacije Italije so uspeli vzdrževati dokaj visok nivo proizvodnje (letno tudi do 14.600 jeklenk). Načrtovano modernizacijo rudnika so leta 1941 prekinile vojne razmere. Na fotografiji stavba rudniške prebiralnice iz časov pred prodajo podjetja zasebni družbi Monte Amiata iz Toskane leta 1940. Mestni muzej Idrija.
Skupina partizanov Gregorčičeve brigade, ki je pod vodstvom Ivana Turšiča - Iztoka 22. junija 1943 v Razorih, med Mrzlo Rupo in Vojskim, napadla kamion premičnega oddelka javne varnosti iz Idrije. V napadu je bilo ubitih 15 Italijanov. MNZS.
Prve partizanske oborožene akcije proti fašistični nadoblasti so se na Idrijskem začele leta 1942 pod vodstvom Janka Premrla - Vojka. Med drugim je vodil napad na italijansko utrdbo pri Črnem Vrhu ter na stražarsko posadko na Marofu pri Idriji. Posebno sodišče za zaščito države je Janka Premrla junija 1942 v odsotnosti obsodilo na smrt. Goriški prefekt je za njim razpisal tiralico in obljubil visokih 50.000 lir nagrade. 15. februarja 1943 je bil v boju s posadko fašistične gozdne milice ob cesti v Idrijsko Belo težko ranjen, teden kasneje pa je za posledicami ran umrl. MNZS.
Fašistični režim je velik poudarek dajal vzgoji mladih v duhu militarizma. Na fotografiji skupina mladih Idrijčanov, članov fašistične mladine. Fotografijo hrani Slavko Moravec, Vojni muzej Idrija.
Kot odgovor na partizanski napad je sedem premičnih oddelkov pod vodstvom Giuseppeja Guelija izvedlo obsežno maščevalno akcijo na širšem območju Vojskega. Na fotografiji pogrebni sprevod v Razorih padlih Italijanov na glavnem trgu v Idriji. Fotografijo hrani Slavko Moravec, Vojni muzej Idrija.
Leta 1933 je bila za nastanitev italijanskega vojaštva pod Kobalovimi planinami zgrajena vojašnica – Caserma maggiore Brighenti. Svojemu namenu je služila do umika Italijanov iz Idrije, septembra 1943. Fotografijo hrani Slavko Moravec, Vojni muzej Idrija.
Prikaz utrdb, ki so kot del Alpskega zidu varovale območje rapalske meje v bližini Idrije. Glavni namen teh utrdb je bila zapora cestnih povezav, ki so vodile v notranjost italijanskega ozemlja.
Italijanske utrdbe so bile med vojno popolnjene s posadkami. Ob mitraljezu v sredini kleči poročnik Xhoko, poveljnik skupine utrdb v dolini potoka Nikova, ki se je po kapitulaciji Italije pridružil partizanom. Fotografijo hrani Leo Xhoko.
Nemci so Idrijo po nekaj neuspešnih poskusih zasedli 23. septembra 1943. Avtor (domnevno): Peter Weissbacher. Mestni muzej Idrija.
Fotografija prikazuje vodni kanal (Rake), ki je z vodo oskrboval rudniške naprave. V času po kapitulaciji Italije so vodni kanal kot strelski jarek uporabljali idrijski partizani. Zaprli so dotok vode, v kanal znosili zaplenjeno italijansko orožje in z njim branili mesto pred nemško vojsko, ki se je bližala iz Kovačevega Rovta. Avtor fotografije: Božidar Flajšman.
Še danes vidne ruševine mostu v Podroteji pri Idriji, ki so ga rudarji po ukazu partizanskih oblasti minirali 19. septembra 1943. Z miniranjem cest in mostov, postavljanjem preprek ter z aktivno obrambo na obrobju mesta so uspeli odbiti nekaj nemških poskusov prodora v mesto. Avtor fotografije: Matevž Šlabnik.
Postroj nemške vojske na glavnem mestnem trgu v Idriji. Fašistično butaro so na stavbi nekdanjega gostiča Pri črnem orlu med letoma 1943 in 1945 nadomestile zastave s kljukastimi križi. Posneto na dan nemškega Wehrmachta leta 1943. Avtor (domnevno): Peter Weissbacher, delno kolorirano. Mestni muzej Idrija.
Oklepno vozilo pri Debeli skali varuje cestno zaporo na glavni cesti Idrija–Godovič. Za izhod iz ožičene Idrije je bilo potrebno stražarju pokazati posebno dovolilnico. Avtor fotografije Stane Kobal, hrani Matej Kobal.
Na podlagi skice obveščevalne službe IX. korpusa in ustnih virov izdelana simulacija nemških utrjenih položajev in poteka žičnih ovir okrog Idrije med letoma 1943 in 1945. Žični obroč je v obsegu meril 6 km.
Število nemških vojakov v Idriji se je gibalo med štiristo in osemsto. Na fotografiji je nemška posadka, ki je leta 1945 stražila položaje ob cesti Idrija– Vojsko. Nastanjeni so bili v hišah pri Ferjančiču, Murovcu, Bezeljački in Medvedu. Fotografijo hrani Miha Ferjančič.
Nadzor nad idrijskim rudnikom je bil za Nemce zaradi pomena živega srebra v vojni industriji strateškega pomena. Vojna je sicer povzročila upad proizvodnje, na kar so vplivali letalski napadi in partizanske sabotaže. Mobilizacija Idrijčanov in odhodi v partizane so krizo še dodatno poglobili. Leta 1945 so z živim srebrom napolnili le 4.100 jeklenk. Na fotografiji goreči rudniški obrat po zavezniških zračnih napadih pomladi leta 1945. Mestni muzej Idrija.
Pohod članov Slovenskega narodnega varnostnega zbora oz. primorskega domobranstva skozi Idrijo. Idrijska skupina je štela okrog 50 mož. Fotografijo hrani Slavko Moravec, Vojni muzej Idrija.
Razglednica Žirov, ki jo je leta 1927 posnel Štefan Mlakar. Pobočje v ozadju je že bilo na italijanski strani rapalske meje. Muzej Žiri.
Mostove so vojske rušile, da bi nasprotnikom otežile premike. Tako je jugoslovanska vojska 8. aprila 1941 porušila več mostov: most proti Brekovicam, most, ki je povezoval Stare Žiri s Staro in Novo vasjo, ter mostove na Fužinah. Mostove je rušila tudi partizanska vojska. Na fotografiji je most v Žireh, ki ga je požgal Gorenjski odred leta 1943. MNZS.
Žirovska okolica je bila zaradi svoje obmejne lege v času pred drugo svetovno vojno deležna intenzivnega utrjevanja. Leta 1938 so pričeli z gradnjo sistema utrdb, im. Rupnikova linija. Na drugi strani meje pa je nastal italijanski utrdbeni sistem, im. Alpski zid. Italijani so predvidevali tudi postavitev minskih polj v obmejnem pasu.
Italijanski vojaki so se udeleževali verskih obredov v okupiranih krajih. V Žireh so se tako 13. aprila skupaj z domačini udeležili velikonočne maše v polni vojaški opremi. Na fotografiji italijanski vojaki prejemajo obhajilo na Vrhniki. MNZS.
Italijanska mejna stražarja na Breznici. Hrani Mihael Naglič.
Na fotografiji je prva stran brošure Wir bauen auf, ki jo je izdala Nacionalsocialistična nemška delavska stranka (NSDAP). V njen so predstavljene dejavnosti Nacionalsocialističnega ljudskega skrbstva (NSV), ki jih je izvajala na Gorenjskem: skrb za onemogle in siromašne, vzpostavitev postaj Mati in otrok in materinskega okrevališča, varstvo otrok v vrtcih ter mladinskih domovih. Tudi to je bilo eden od razlogov, da so si nekateri Žirovci želeli, da bi jih namesto Italijanov okupirali Nemci. SI ZAL ŠKL, 0268, 41, B-I-4-3-1.
Hitlerjugend ali Hitlerjeva mladina – nemška nacistična mladinska organizacija – je nastala leta 1926. Eden od njenih ciljev je bilo širjenje nacistične ideologije med mladimi. Organizacija je delovala tudi v Žireh, vanjo pa se je vstopilo z izpolnitvijo pozivne pole, ki se nahaja na fotografijah. SI ZAL ŠKL, 0268, 44, B-IV-a-16.
V Žireh so nemški učiteljski zbor sestavljali posamezniki, ki niso imeli pedagoške izobrazbe, strokovno je bil izobražen le šolski upravnik. Na fotografiji je spričevalo, ki so ga učenci dobili v nižji gimnaziji. Učenke so obiskovale tudi predmeta ročna dela ter gospodinjstvo. SI ZAL ŠKL, 0268, 44, B-IV-a-2.
Nemški okupator je predvideval, da bi v roku štirih let vsi govorili nemško. Tako so se morali tečajev nemščine udeleževati tudi odrasli. Na fotografiji je plakat, ki je poudarjal pomen znanja nemškega jezika. SI ZAL ŠKL, 0268, 44, C-VI-25.
Poleg krajevnih imen so bila ponemčena tudi osebna imena. Pri tem so si pomagali s priročnikom na fotografiji. SI ZAL ŠKL, 0268, 41, B-I-1-1.
Žirovska občina je bila v času med obema vojnama del sreza Logatec. Po nemškem prevzemu oblasti pa so Žiri spadale v kranjski okraj. Na fotografiji je žig, ki se je v Žireh uporabljal v času nemške okupacije. SI ZAL ŠKL, 0265, 1, 11.
V nemško vojsko so bili mobilizirani tudi Žirovci. Z zgornjim plakatom so leta 1942 o naboru obvestili vse moške, rojene v letih 1923 in 1924. SI ZAL ŠKL, 0268, 79, OK-C-I-21.
Partizanska zemljevida Žirovskega vrha, na katerem so vrisana tudi žirovska naselja, ter Gorenje vasi, ki so jo Nemci obdali z bodečo žico. Z žico ter bunkerji so leta 1944 ob ponovnem prevzemu oblasti utrdili tudi Poljane. SI ZAL ŠKL, 0268, 3, C-VI-3-l-11.
Prebivalstvo se je v zadnjih letih vojne vedno bolj srečevalo z odkritim nasiljem. 12. septembra 1944 so tako v Mršaku četniki in domobranci z Vrha Svetih Treh Kraljev ustrelili pet zajetih talcev. Izbrana fotografija prikazuje umivanje enega izmed ustreljenih talcev, preden so ga položili v krsto. MNZS.
Zemljevid prikazuje osvobojeno ozemlje, v katerega so spadale tudi Žiri. Ob osvoboditvi se je na Ledinici (pri Koklju) začasno nastanil Pokrajinski komite za Gorenjsko, obveščevalni sedež je bil na Peplu, v Jarčji dolini (pri Žustu) pa se je nahajala komanda VOS-a.
Tako kot v času nemške okupacije sta tudi po osvoboditvi potekala mobilizacija in zbiranje sredstev za vojsko, tokrat partizansko. Na fotografiji so čevlji, ki jih je Prešernova brigada zaplenila januarja 1944 pri Zajcu v Žireh. MNZS.
V žirovski okolici se je nahajalo več domobranskih postojank. Ena izmed njih je bila tudi v Rovtah, kjer so imeli, kot prikazuje fotografija, 27. avgusta 1944 protikomunistično zborovanje, ki se ga je udeležil tudi Leon Rupnik. MNZS.
Tik pred napadom Italije na Jugoslavijo so italijanske oblasti izdale ukaz, da mora prebivalstvo obmejnih vasi v nekaj urah zapustiti svoje domove. Na fotografiji je ukaz za izpraznjenje, ki so ga izročili Janezu Jerebu iz Pečnika pri Ledinah 8. aprila 1941. Dokument hrani Dušan Lapajne.
Ob meji do sektorskega mejnika št. 40 (na fotografiji) so mejo med Italijo in Nemčijo označevali mejniki stare rapalske meje, ob meji z Ljubljansko pokrajino pa so postavili nove. Avtor fotografije: Darko Viler, Mestni muzej Idrija.
Na fotografiji je obmejna izkaznica Franca Rupnika iz Mrzlega Vrha, ki jo je uporabljal za prehod jugoslovansko- italijanske meje do konca marca 1941. Nato se je obmejni režim zaostril in je bilo prehajanje meje težje. Dokument hrani Tone Rupnik.
Plakat, s katerim so nemške oblasti obvestile prebivalstvo o utrjevanju meje ter rušenju objektov ob njej. SI ZAL ŠKL, 0268, 77, II-C-14.
Zemljevid Vogels Karte des Deutschen Reichs und der Alpenländer ima že vrisano mejo med nemškim in italijanskim ozemljem. Pri pouku so ga uporabljali v nemškim šolah na Gorenjskem. SI ZAL ŠKL, 44, B-IV-b-1.
Na fotografiji so (z leve) italijanski finančni stražnik, brigadir mejne posadke finančnih straž v Podlanišču, poveljnik nemške mejne orožniške postaje iz Sovodnja Perfler, pripadnik obmejne fašistične milice, jugoslovanski carinik Lipicer in še en fašistični miličnik. Fotografija je bila osneta na mejnem prehodu v Podlanišču okrog 11. aprila 1941. Pavšič, Ob stari meji (Založba Bogataj), 75. Original hrani Mestni muzej Idrija.
Kljub italijanski zasedbi Ljubljanske pokrajine aprila 1941 se je na rapalski meji še vedno vršil policijski in davčni nadzor. Bogomir Eržen iz Idrije (desno) se je med dopustom (služil je v italijanski vojski) z bratom Danijelom odpravil v Rovte, kjer sta pri nekem mesarju kupila brzostrelko, češko zbrojevko, in jo mimo financarske postaje v Dolah pretihotapila v Idrijo. Orožje sta ob začetku odpora proti Italijanom leta 1942 izročila Vojkovi četi in tudi sama odšla v partizane. Fotografiji hrani Ivica Kavčič.
3. decembra 1943 je bil del Gradnikove brigade nastanjen na kmetiji pri Mrzlikarju nad Otaležem, ko jih je nenadoma presenetila kolona 150 Nemcev iz Idrije. Mrzlikarjev kozolec je začel goreti, med člani Gradnikove brigade pa je nastala velika zmeda. Več deset borcev je bežalo v smeri proti nekdanji italijansko-nemški meji, utrjeni z žičnimi ovirami in minskimi polji, od koder so se kmalu zaslišale močne eksplozije. Za velik del od 37 padlih tistega dne so bile usodne prav smrtonosne obmejne ovire. Fotografija prikazuje pri napadu ujetega partizana, ki so ga Nemci nato odvedli v Idrijo. Fotografijo hrani Aleksander Eržen.
V fašistični kasarni na Mrzlem vrhu (nad Vodičarjem) so se v času okupacije neuradnih druženj z Italijani udeleževali tudi nemški obmejni policisti, ki jih je na drugo stran pritegnilo italijansko vino. Po enem od takšnih srečanj so se v spremstvu Italijanov vračali na drugo stran meje, v bližini katere so sprožili mino. Lokacijo, kjer sta zaradi eksplozije umrla Nemec in Italijan, prikazuje zgornja karta. During the time of the occupation, the German border police officers, who were attracted by Italian wine, would also attend the unofficial social events with the Italians in the Fascist barracks at Mrzli Vrh (above Vodičar). When the Germans, accompanied by Italians, were returning from one of such meetings to the other side of the border, they accidentally set off a landmine in its vicinity. The location where a German and an Italian lost their lives is depicted by the map above.
Na fotografiji je prošnja za izdajo potne dovolilnice. V prošnji za prestop meje med FLRJ ter Cono B Julijske krajine je prosilec navedel smer, lokacijo ter razloge za prehod. SI ZAL ŠKL, 0030, 4, 34, leto 1946, 2, 01.
V okviru projekta poteka evidentiranje ostankov mejne infrastrukture na terenu. Vodja projekta, Božo Repe, med ogledovanjem ostankov vojašnice mejne milice na Spodnjem Vrsniku. Avtor fotografije: Božidar Flajšman.
15. februarja 1942 je vstopila v veljavo določba, da se mejo lahko prehaja samo z uradnim dovoljenjem ter veljavnimi obmejnimi listinami. V objavi je vidno, da je bil uradni mejni prehod tudi v Žireh. SI ZAL ŠKL, 0268, 79, OK-C-15.
Postojanke italijanskega okupatorja v Beli krajini 1. marca 1942
Iz poročila Žandarmerijske stanice Dolnji Suhor je razvidno, da je 20 posameznikov iz vasi v okolici Suhorja zbiralo podpise za priključitev Bele krajine k Nemčiji. Skupaj z občani občin Gradac in Semič so jih od 5. do 8. maja 1941 odnesli na nemško komando v Brežice. Nanjo so naslovili tudi prošnjo, da Nemci čim prej zasedejo oz. okupirajo Belo krajino. To se ni zgodilo, čeprav so jim Nemci zatrdili, da bodo prišli 10. maja, kot piše v omenjenem poročilu. Izsek iz poročila Žandarmerijske stanice Dol. Suhor (št. 79, 12. maj 1941) sreskemu načelstvu v Črnomlju. Arhiv RS.
Medtem ko so nekateri pozivali, da se Bela krajina priključi Nemčiji, pa so bo besedah Marije Jelenič nekateri Viničani za praznovanje 1. maja 1941 pripravili veliko rusko zastavo (za zvonik cerkve na Žežlju pri Vinici) in 50 malih papirnatih zastav s srpom in kladivom. Avtor fotografije: Božidar Flajšman.
Intervju: Marija Starešinič
Intervju: Ilija Strahinič iz Doljanov
Intervju: Janko (Janta) Goleš iz Vukšićev pri Radatovićih.
Intervju: Boris Anton Weiss iz Predgrada.
Partizanska skica fašistične in financarske postojanke Sinji Vrh. Arhiv RS. Ostanki italijanskega napisa VINCEREMO (zmagali bomo) na zunanji steni župnišča na Sinjem Vrhu, v katerem je bila med 26. majem 1941 in 8. septembrom 1943 fašistična postojanka. Avtor fotografije: Blaž Štangelj.
V Gribljah so 8. aprila 1942 fašisti zasedli šolo, financarji pa civilno hišo. Gribeljsko postojanko so obdali z bodečo žico in jo utrdili s petimi betonskimi bunkerji in tremi bunkerji vkopanimi v zemljo ter kamnitim in betonskim zidom. Skopali so tudi povezovalne jarke. Arhiv RS.
Partizanska skica fašistične in financarske postojanke v Pobrežju pri Adlešičih v merilu 1 : 1000. Najverjetneje je nastala konec leta 1942 ali v prvi polovici leta 1943. Arhiv RS.
Prva italijanska postojanka v vasi Podzemelj je bila v stari šoli, 28. maja 1941 je namreč obmejna milica zasedla eno učilnico in v njej ostala okoli dva meseca. Za tem so se 2. aprila 1942 financarji vselili v dve civilni hiši, iz katerih sta morala lastnika z družinama oditi, fašisti pa so zasedli tedanjo novo šolo. Zasedene objekte so obdali z bodečo žico in zgradili tri bunkerje in kamnit zid ter skopali strelski jarek. Pri utrjevanju so morali sodelovati tudi vaščani, in sicer pri prevažanju gradbenega materiala. Arhiv RS.
Semič je italijanska vojska julija 1942 obdala z bodečo žico in ga nato utrdila z 11 bunkerji in strelskimi jarki. Iz ožičenega Semiča so vodili vsaj trije prehodi, ki so bili zavarovani s španskimi jezdeci. Cerkveni zvonik je služil kot opazovalnica, oborožena s težkim mitraljezom in minometom. Po partizanskem poročilu iz 13. februarja 1943 je bilo v Semiču okoli 180 italijanskih vojakov in od 140 do 180 pripadnikov MVAC. Arhiv RS.
Železniška proga Karlovec–Ljubljana je bila za italijansko vojsko strateškega pomena, saj je po njej potekal prevoz strateških surovin in vojaškega materiala z Balkanskega polotoka proti Italiji. Železnico so zavarovali z bunkerji ter utrditvijo železniških postaj in čuvajnic. Partizani so jih pogosto napadali in rušili posamezne odseke železnice. Viadukt Otovec je s svojo dolžino 225 m najdaljši premostitveni objekt na belokranjski železniški progi. Italijanska vojska ga je obdala z bodečo žico in na vsaki strani viadukta ter pod njim postavila oboroženo stražo. Arhiv RS.
Poročilo obveščevalca Črnomaljske čete Vzhodnodolenjskega odreda o številu italijanskih vojakov in vojakov MVAC ter njihovi oborožitvi v postojankah v Beli krajini 7. januarja 1943. Arhiv RS.
Začetek 8-vrstnega, gosto pletenega, 4 m širokega in 160 cm visokega pasu bodeče žice je bil ob zidanem bunkerju z oboroženo stražo na levem bregu Kolpe ob železniškem mostu pri Rosalnicah. Utrjen pas se je nadaljeval proti severu skozi gozd Boriha in se nato usmeril v smeri severozahoda proti križišču cest za Slamno vas in Drašiče. Partizanska skica bunkerjev ob železniškem mostu čez Kolpo pri Rosalnicah s podrobnim opisom, ki je nastala 19. avgusta 1943. Arhiv RS. Del ostankov bunkerja ob železniškem mostu čez Kolpo, ob katerih je vidna rezilna žica, ki je bila postavljena leta 2015 in nato odstranjena. Avtor fotografije: Blaž Štangelj.
Poročilo VOS o gradnji utrjenega pasu bodeče žice pri Rosalnicah, 12. avgust 1943. Arhiv RS.
Ob pasu bodeče žice so od začetka avgusta do začetka septembra 1943 zgradili šest močnih betonskih bunkerjev, še trije pa so bili v začetni fazi gradnje. Štiri bunkerji so ohranjeni še danes. Na fotografijah so bunkerji pri vasi Radoviči in Rosalnice. Avtorja fotografij: Blaž Štangelj in Božidar Flajšman.
Italijanski XI. armadni zbor je v prvotnih načrtih za zaprtje meje z NDH iz prve polovice leta 1942 predvideval varovanje meje ob reki Kolpi z utrjenimi postojankami in brez neprekinjene bodeče žice. V načrtu za varovanje meje iz 20. avgusta 1943 pa je 14. pehotna divizija Isonzo, predvidevala 100 bunkerjev oziroma utrdb z oboroženo stražo (kar pomeni 2 bunkerja za dolžino enega kilometra) in bodečo žico med železniškim mostom pri Rosalnicah in vasjo Severin na Kupi (južno od Sinjega Vrha, na desnem bregu Kolpe). Tega načrta niso uresničili. Poročilo 14. pehotne divizije Isonzo o predvidenem številu bunkerjev in njihovi oborožitvi ob trasi utrjene meje med Gorjanci, železniškim mostom čez Kolpo in Severinom na Kupi, 20. avgust 1943. Arhiv RS.
Metlika
Hrvaški domobran pred zapornico na hrvaški strani mostu čez Kolpo pri Metliki. Arhiv Janka Bračike.
Partizani so septembra 1943 po kapitulaciji Italije porušili cestni most preko Kolpe pri Metliki. Na desni strani mostu je vidna tudi napol podrta hiša, ki so jo Italijani spremenili v bunker (prikazana na zemljevidu). Podrli so tudi železniški most pri Rosalnicah in cestni most pri Vinici. Belokranjski muzej Metlika.
Interjvu: Martina (Tinčika) Jug iz Metlike.
Intervju: Marija Koležnik
Prva stran referata Občine Radatovići o obisku razmejitvene komisije NDH v Radatovićih 5. novembra 1941. V referatu piše, da je bila razmejitvena komisija NDH v Radatovićih 21. oktobra 1941 predvsem zaradi propagande in ne zaradi topografije oz. razmejitvenega dela med Kraljevino Italijo in NDH. Preberemo lahko, da jih je zanimalo le razpoloženje ljudi, denimo vzrok postavitve slavoloka v čast visokemu komisarju iz Ljubljane v Radatovićih in podobno. Arhiv RS.
Meja je kmalu začela povzročati številne probleme, tudi gospodarske. V dopisu Občine Metlika, ki je bil 16. avgusta 1941 poslan Visokemu komisariatu za Ljubljansko pokrajino v Ljubljani, lahko preberemo: »Hrvaški posestniki, ki imajo svojo zemljo poleg naših vinogradov grozijo našim vinogradnikom, da si pridelka v jeseni ne bodo smeli odpeljati s Hrvaške strani. /…/ Pripominjamo tudi, da je precej hrvaških posestnikov, ki imajo svojo zemljo na naši strani in so izvažali seno, drva, kakor tudi druge stvari s svojih posestev, pa jim tukajšnje oblasti niso delale nikakršnih težkoč. Enako naj bi torej postopale tudi Hrvaške oblasti.« Arhiv RS.
Zaplet je bil glede Občine Radatovići, ki je spadala v srez Črnomelj. Kotarska oblast v Jastrebarskem je tako obvestila Občino Radatovići, da jo je Ministrstvo za notranje zadeve NDH na željo prebivalcev Radatovićev in Društva Žumberčanov iz Zagreba priključilo NDH. Arhiv RS.
Kraljevi civilni komisariat za zasedeno slovensko ozemlje je 3. maja 1941 odgovoril okrajnemu glavarju v Črnomlju, da je bilo z odlokom »zasedeno slovensko ozemlje proglašeno kot integralni del Kraljevine Italije in tvori Ljubljansko provinco. Črnomaljski srez je v vsej svoji celoti del imenovane province.« Arhiv RS. Kaže, da se je nato zadeva Radatovići tudi zaključila, čeprav so sledili še zapleti z razmejitveno komisijo, ki naj bi na terenu določila mejo med Italijo in NDH.
Intervju: Anton Stipanič iz Gradca.
Intervju: Franc Zepuhar iz Bušinje vasi.
Intervju: Ivan in Štefka Špehar z Brega.
Intervju: Gabre Bogdanović iz Hrasta.
Intervju: Jožef Klepec iz Krasinca.
Bojanja vas, ki so jo požgali Italijani. Avtor fotografije: Daro (Božidar) Kopinič. MNZS.
Terezija Starc iz Rosalnic pri Metliki je dobila sporočilo iz tukajšnje župnije, da ji je mož umrl v internaciji na Rabu. Ob tem je pripomnila, da ji je mož v zadnjem pismu napisal: »Pošljite mi kruha, če me hočete še kdaj videti živega.« Arhiv RS. Metliški župan je to sporočilo 22. januarja 1943 zapisal v pismu civilnemu komisarju v Črnomlju, Emiliu Cassanegu. V pismu navaja še več podobnih primerov in komisarja prosi za posredovanje za izpust internirancev. Arhiv RS.
Izsek iz enega od italijanskih seznamov internirancev, ki so jih iz Črnomlja odpeljali v italijanska taborišča. Na tem seznamu je navedena tudi Darinka (Darka) Šimec (kasneje poročena Čop) in ženski del njene družine. Arhiv RS.
Intervju: Drago Kramarič iz Dragomlje vasi.
Intervju: Niko Drakulić from Veliko Liješće.
Intervju: Franc Kočevar iz Bojanje vasi.
Intervju: Nežka Kobetič iz Zagozdaca pri Predgradu.
Intervju: Darka Čop (rojena Šimenc) iz Črnomlja.
Intervju: Ivan Starešinič iz Žuničev.
Danica Car iz Brezovice še vedno hrani bankovec za 50 »reich« mark, poklonil ji ga je ranjeni nemški vojak, ki so ga tudi zdravili v partizanskih bolnišnicah na Žumberku. Avtor fotografije: Božidar Flajšman.
Na občini v Semiču so 21. septembra 1942 zapisali: »Okrajnemu glavarstvu v Črnomlju se poroča, da so se pojavili v velikem številu, koncem preteklega tedna, partizani, ki so prišli preko meje iz Hrvatske. « Arhiv RS.
Nemci so 5. maja 1944 bombardirali Dragatuš, ker so mislili, da je tu glavni partizanski štab. Belokranjski muzej Metlika.
Intervju: Katica Adlešič in Marija Kordež iz Adlešičev.
Intervju: Zvone Radkovič iz Bereče vasi.
Intervju: Terezija (Zinko) Selakovič
Intervju: Tončka Adam iz Dragatuša.
Zilje
Jeseni 1942 so v Dolnjih Ziljah izpraznili tri hiše, njihovi stanovalci so se morali zateči k sosedom. Hiše in gospodarska poslopja so utrdili in naredili pravo malo utrdbo. Partizanski obveščevalci so na eni strani dokumenta narisali skico, na drugi pa napisali podrobne podatke o posadki (zgoraj desno in levo). Dokument je zagotovo nastal po novembru 1942, še verjetneje spomladi ali zgodaj poleti 1943.Arhiv RS. Spodnji fotografiji prikazujeta rušenje bunkerjev pred hišo družine Čadonič (po domače Markovi) na naslovu Dolnje Zilje 42 po italijanski kapitulaciji, najverjetneje pred nemško ofenzivo septembra 1943. Levo fotografijo hrani Janez Uršič, desno pa MNZS. Avtorja fotografij nista znana.
Domačini so z Italijani vsaj do poletja 1942 nekako shajali. Italijani se nad vaščani niso znašali, saj naj bi jim celo plačevali za kokoši, ki so si jih zaželeli za kosilo, ter za pranje perila in oblek. Med italijanskimi vojaki naj bi bili tudi primorski Slovenci, saj so se domačini z njimi zlahka sporazumevali. Na sliki so vaščani z vojaki iz posadke. Med njimi naj bi bil neki Rocco, ki se je dvajset let po vojni vrnil v vas na obisk, o katerem nam je govoril Jože Starešinič. Fotografijo hrani Franc Čadonič. Avtor fotografije ni znan.
Dopis, ki ga je na škofijski ordinariat v Ljubljani poslal Jože Pokorn, župnik na Preloki. V dopisu je med drugim opozarjal na hudo stisko svojcev, ki internirancem niso mogli poslati paketov in niso vedeli, ali so bili ti sploh še živi. Nadškofijski arhiv Ljubljana.
Na levi fotografiji je Franc Čadonič (1919–1942), na desni pa sta levo Jože Čadonič (1917–1942) in desno Marko Čadonič (1917–2000). Franc in Marko sta bila brata, Jože pa njun stric (polbrat njunega očeta). Fotografiji hrani Franc Čadonič. Avtorja fotografij nista znana.
Poročna slika Marka Čadoniča in Frančiške Erdeljac, poročila sta se 30. maja 1916 v cerkvi sv. Nikolaja v Pittsburghu. Fotografijo hrani Franc Čadonič. Avtor fotografije ni znan.
Franc Čadonič s poročno fotografijo starih staršev, strica Franca, prastrica Jožeta in očeta Marka. Avtor fotografije: Božidar Flajšman
Zapiski o pokojnih Francu Čadoniču, Jožetu Čadoniču in Francu Čemasu v kartoteki, ki jo hrani Nadškofijski arhiv v Ljubljani.
Ne tako redko so bili med interniranci starši z otroki. Interniranca sta bila tako tudi Franc Čemas in njegov sin Ivan. Oče naj bi sinu dajal del svoje hrane, da bi ta lažje preživel. Sam je zaradi razmer v taborišču umrl in sporočilo o njegovi smrti, ki ga je moral župnik poslati družini, vidimo zgoraj desno. Ivan se je po kapitulaciji Italije septembra 1943 zdravil, da bi se okrepil za pot domov. Slikan je pred bolnišnico, ki je bila nekoč hotel. Na levi strani je sklep sodišča, ki je zaradi smrti očeta vdovi podelil skrbniške pravice za njene otroke. Fotografijo in dokument hrani Jože Čemas.
Intervju: Angele Žugelj
Na fotografijah so spričevala Frančiške Tahija (roj. Balkovec). V šolskem letu 1942–1943 ji je spričevalo izdala Kraljevina Italija, naslednje šolsko leto oblast na svobodnem ozemlju, junija 1945 pa ji je za zadnje vojno šolsko leto (1944/45) spričevalo izdala Demokratična federativna Jugoslavija. Na vseh treh spričevalih je kot upravnik podpisan Feliks Jug.
Frančiška Tahija roj. Balkovec. Avtor: Božidar Flajšman.
Vidmarjeva hiša v Ljubljani, kjer je bila 26. oz. 27. aprila 1941 ustanovljena Osvobodilna fronta slovenskega naroda. Avthor fotografije: Jože Kološa. MNZS.
V mestu je delovalo več ilegalnih tiskarn, na Emonski cesti se je nahajala tiskarna Tunel. MNZS.
Prešernov trg po prepovedi prometa, obratovanja gostilniških lokalov in prirejanja javnih prireditev. Avtor fotografije: Jakob Prešern. MNZS.
V ilegalnih tiskarnah so uporabljali tudi tiskarski stroj Tigl na ročni pogon. Avtor fotografije: Franc Cerar. MNZS.
Radio Kričač, ki so ga izdelali študenti elektrotehnike. MNZS.
Italijanski pritisk se je vršil na vseh področjih, tudi na jezikovnem, čemur se je prebivalstvo upiralo tudi s humorjem. Avtor fotografije: Jakob Prešern. MNZS.
V območje Mestne občine Ljubljana je bilo v tridesetih letih vključeno ozemlje primestnih občin Vič, Šiška in Moste, katastrske občine Štepanja vas ter deli katastrskih občin Stožice in Ježica. Že pred tem so bile k občini Moste pridružene Nove Jarše in prostor okoli letališča. Površina mesta je po tem povečanju znašala 65 km2. Po mnogih spremembah v komunalni ureditvi po drugi svetovni vojni je bilo mesto od sredine 50. let razdeljeno na pet občin (Ljubljana Center, Ljubljana Vič-Rudnik, Ljubljana Šiška, Ljubljana Bežigrad in Ljubljana Moste-Polje). Mestna uprava je segala daleč v okolico. Današnji obseg je mestna občina dobila po sprejetju zakona o lokalni samoupravi leta 1994.
Z leve Franc Kimovec, Gregorij Rožman, Emilio Grazioli in Ignacij Nadrah. MNZS.
Juro Adlešič, ljubljanski župan 1935–1942. Italijanski vojski, ki je v mesto vkorakala 11. aprila 1941 ob pol šestih zvečer, je pred viško cerkvijo izročil mestne ključe. Kronika slovenskih mest 2/4 (1935).
Mestna hiša z italijansko zastavo. Avtor fotografije: Jakob Prešern. MNZS.
Prezident Leon Rupnik, škof Gregorij Rožman in svetovalec Erwin Rösener.
Pogled na preval Pečar, posneto z lokacije nad nekdanjo nemško obmejno postojanko Pečar. Po pričevanju domačinov, Marinke Jelenko in Metoda Strojinca, so objekt v ospredju zgradili nemški vojaki, na cesti za tem objektom pa je bila rampa oz. mejni prehod med Italijo in Nemčijo. Avtor fotografije: Božidar Flajšman.
Pogled na Kašeljski grič iz Sostrega. Avtor fotografije: Božidar Flajšman.
Preval Pečar, kjer je po pripovedovanju domačinov bila rampa oz. mejni prehod med Italijo in Nemčijo. Avtor fotografije: Božidar Flajšman.
Italijansko-nemški mejni prehod na Podgorski cesti nad Zalokarjevo hišo (Cesta Andreja Bitenca 22 v Ljubljani). Gre za pogled proti Ljubljani, v ozadju se vidijo travniki in njive. Danes je to območje pozidano s stanovanjskimi bloki. Avtor fotografije: Tine Bitenc. Fotografijo hrani Milena Zalokar.
Mejni blok pri Šentvidu nad Ljubljano, kjer je bila tudi nemško-italijanska meja. Avtor fotografije: Jakob Prešern. MNZS.
Milena Zalokar pred svojo hišo na Cesti Andreja Bitenca v Ljubljani. Ker je na tem mestu potekala okupacijska nemško-italijanska meja, so Zalokarjevi v spomin vzidali v zid originalna mejnika z oznakama D (Deutschland – Nemčija) in I (Italija), 11. december 2018. Avtor fotografije: Božidar Flajšman.
Milena Zalokar (roj. 1927) na lok aciji nekdanjega italijansko-nemškega mejnega prehoda, ki je bil zgrajen v neposredni bližini njene hiše ( Cesta Andreja Bitenca). V rokah drži fotografiji, ki prikazujeta rušenje njihove hiše in takratni mejni prehod, 11. december 2018. Avtor fotografije: Božidar Flajšman.
Rušenje hiš ob italijansko-nemški meji v Podgori ob sedanji Cesti Andreja Bitenca. Nemci so porušili tudi Zalokarjevo hišo pod italijansko-nemškim mejnim prehodom. Travniki in njive v ozadju so bili po vojni pozidani, tu sedaj poteka Cesta Andreja Bitenca. V ozadju pa je križišče slednje s Celovško cesto, kjer je bil tudi mejni prehod med Nemčijo in Italijo. Avtor fotografije: Tine Bitenc. Fotografijo hrani Milena Zalokar.
Prva stran nemškega poročila o izpeljavi izpraznitve mejnega pasu na Gorenjskem (Bled, 13. junij 1942). Poročilu so priloženi tudi obsežni spiski ljudi, ki so jih nemški ukrepi zadevali. Arhiv RS.
Nemško-italijanski blok na mostu čez Savo na Ježici. Avtor fotografije: Miroslav Pavlin. MNZS.
Mejni blok pri Šentvidu, kjer je bila nemško-italijanska meja. Avtor fotografije: Jakob Prešern. MNZS. Na cesti so vidne tračnice tramvaja. Vožnjo tramvaja preko meje so Nemci oktobra 1941 prepovedali, zato je peljal samo do zadnje postaje pred mejo, mejni prehod pa je ostal. Brate, Ljubljanski tramvaj, 110–112.
Bunkerji na Ježici, v ozadju železniški most čez Savo, 9. april 2018. Avtor fotografije: Božidar Flajšman.
Betonski temelji nemškega stražnega stolpa na Ježici, 9. april 2018. Avtor fotografije: Božidar Flajšman.
Bunker v Črnučah, 9. april 2019. Avtor fotografije: Božidar Flajšman.
Vida Urgl (roj. 1927) v bližini križišča Ceste Andreja Bitenca in Celovške ceste v Ljubljani, kjer je med drugo svetovno vojno potekala meja med Italijo in Nemčijo (mejni blok pri Šentvidu). Vida se je pretihotapila skozi ožičeno Ljubljano do italijansko- -nemške meje pri mejnem bloku pri Šentvidu. Stražarji je niso pustili čez mejo, čeprav so jo na nemški strani čakali sorodniki, ki so ji prinesli čevlje. Ni jim preostalo drugega, kot da so ji čevlje vrgli preko ožičene meje. Ljubljana, 7. december 2018. Avtor fotografije: Božidar Flajšman.
Okrašen Prešernov spomenik ob osvoboditvi. Avtor fotografije: Jakob Prešern. MNZS.
Prihod partizanov v Ljubljano. Avtor fotografije: Jakob Prešern. MNZS.
Eno od znamenj odpora so bili tudi napisi OF, ki so se pojavljali v mestu. MNZS.
Priprave na prihod partizanske vojske ob osvoboditvi. Avtor fotografije: Jakob Prešern. MNZS.
Oton Župančič med govorom na balkonu Univerze v Ljubljani 10. maja 1945. Avtor fotografije: Franc Cerar. MNZS.
Josip Broz - Tito med govorom na balkonu ljubljanske univerze 26. maja 1945. Avtor fotografije: Janez Kurent. MNZS.
Gibanje preko kontrolnih točk v Ljubljani je bilo strogo nadzorovano. Medtem ko odporniškega gibanja niso uspeli zamejiti, je prehajanje meje otežilo vsakdanje življenje prebivalstva, saj je bilo prehajanje mogoče na podlagi posebnih propustnic. Prebivalci so izgubili stik z zaledjem in tudi preskrbo, posledično so bile dobrine v mestu vse bolj nedostopne. MNZS.
Prikaz dela žičnatega obroča okoli Ljubljane v Šiški. Celotni pas je bil dolg 32 kilometrov, znotraj mesta pa je bilo napeljanih še dodatnih 9 kilometrov žičnatih preprek. Napeljanih je bilo tudi 32 kilometrov žic za elektrifikacijo obroča. Celotna postavitev italijanskega obrambnega obroča je terjala 84.000 delovnih ur vojakov in 420.000 delovnih ur, ki so jih opravili delavci italijanskih podjetjih. Slovenski delavci, večinoma prisilno mobilizirani, so opravili 60.000 delovnih ur. Avtor fotografije: Jakob Prešern. MNZS.
Španski jezdeci na Streliški ulici. Italijanska okupacijska oblast je poleg zunanjega obroča postavila še notranji obroč okoli mestnega središča, ki je bil dokončan do oktobra 1943. Skupaj 34 kontrolnih točk, za katere je bilo uporabljenih 225 španskih jezdecev dolgih med 1,25 in 3 m, je stalo ob pomembnejših poslopjih italijanske civilne oblasti, postojankah karabinjerjev in vojašnicah, ki so bile še dodatno ožičene in utrjene. Avtor fotografije: Jakob Prešern. MNZS.
Žica okoli obrambnega bunkerja pri nekdanjem evangeličanskem pokopališču na Navju v današnji Zeleni jami. V ozadju je Ljubljanski grad. Pri vseh delih so porabili 1.770.000 zidakov, 120.000 opek, 1100 m3 lesa, 1500 t cementa, 50 t apna, 10 t železa, 151 t bodeče žice, 15.000 dolgih in 45.000 kratkih kolov, skoraj 1 t bakra, 1000 drogov za elektriko in 800 žarnic. Avtor fotografije: Jakob Prešern. MNZS.
Leta 1985 je Mestna občina Ljubljana uredila spominsko pešpot imenovano Pot spominov in tovarištva, ki poteka po nekdanji trasi vojnega žičnatega obroča okoli Ljubljane. Vsako leto, v petek in soboto pred 9. majem, ko se obeležuje konec druge svetovne vojne v Evropi, poteka po njej spominska prireditev Pohod ob žici, ki se je udeležuje na tisoče pohodnikov vseh starostnih skupin. Množična prireditev se zaključi vsako leto s prireditvijo v središču mesta – v opomin na težke dneve okupacije in obžičenja prestolnice. MNZS.
Julija 1942 so Italijani v Ljubljani začeli nameščati artilerijo za zunanjo obrambo. Ta je bila postavljena na strateških točkah mesta, kot so Rožnik, Grajski hrib in Studenci. Na posnetku LiDar so prikazani ostanki artilerijskega gnezda pri Mostecu na Rožniku, ki je varoval celotno ozemlje od Razorov oz. obronkov Polhograjskega hribovja pa vse do italijansko-nemške državne meje na Ježici. GIAM, Rok Ciglič.
Poleti 1944 je Ljubljana dobila svojega Kampfkommandanta (bojni poveljnik), ki bi v primeru nevarnosti prevzel obrambo mesta z okolico. Bojni poveljnik je postal SS-standartenführer Max Schimmelpfennig, na sliki desno. Levo Erwin Rösener. MNZS.
Na fotografiji Vida Urgl (četrta z leve, roj. 1927) v sredini skupine Ljubljančanov, ki so v času okupacije leta 1945 morali na delovne akcije im. »Arbeit dienst «. V sklopu slednjih so Nemci mobilizirali mlade za kopanje strelskih jarkov okrog Ljubljane. Fotografijo hrani Vida Urgl.
General Rösener odlikuje domobrance. MNZS.
Bunker ob Šmartinski cesti. Avtor fotografije: Jakob Prešern. MNZS.
Zemljevid prikazuje stojišči z vidnim poljem obeh panoram kot tudi stojišča spodnjih fotografij. Prva slika stojišče 1 in druga slika stojišče 2
Panorama 1. Panoramski pogled z Male Trate zahodno od Šentvida zajema vidno polje med 190° (jug: južni uvoz v predor Šentvid; v ozadju Krim) in 10° (sever: severni uvoz v predor Šentvid; v ozadju Kamniško-Savinjske Alpe). Večina danes urbaniziranega območja Ljubljane je bila pod Italijo, saj je meja potekala južno od Save. S tega položaja so Nemci zlahka nadzirali obsežen del italijanskega ozemlja. Panorama je izdelana na podlagi satelitskih posnetkov v spletnem globusu Google Zemlja. Z rdečo črto je označen potek žice okoli Ljubljane.
Panorama 2. Panoramski pogled z Debnega vrha na Kašeljskem griču zajema vidno polje med 210° (jugozahod: Sostro; v ozadju Golovec in Krim) in 30° (severovzhod: Dol pri Ljubljani; v ozadju Kamniško-Savinjske Alpe). Tudi ta pogled je Nemcem omogočal, da so dobro nadzorovali italijansko ozemlje južno od Save. Panorama je izdelana na podlagi satelitskih posnetkov v spletnem globusu Google Zemlja. Z rdečo črto je označen potek žice okoli Ljubljane.
1: Nekdanji mejni prehod med Italijo in Nemčijo na današnjem križišču Celovške ceste in Ceste Andreja Bitenca. V ozadju je vidna Šmarna gora. Avtor fotografije: Jakob Prešern. MNZS.
2: Bunker ob železnici proti Gorenjski pri dana - šnjem križišču Litostrojske ceste in Ceste Ljubljanske brigade je bil sest avni del utrjenih položajev ožičene Ljubljane. Avtor fotografije: Jakob Prešern. MNZS.
3: Bunker ob današnji Opekarski cesti kot sestavni del utrjenih položajev ožičene Ljubljane. Avtor fotografije: Jakob Prešern. MNZS.
4: Bunkerja ob prehodu skozi žično ograjo v bližini današnje železniške postaje Ljubljana Brinje ob Vodovodni cesti. V ozadju je vidna Šmarna gora. Avtor fotografije: Jakob Prešern. MNZS.
5: Žične pregrade pri nekdanji Štepanji vasi, danes Štepanjsko naselje. Vidna je cerkev sv. Štefana. Avtor fotografije: Jakob Prešern. MNZS.
6: Bunker pri žični ograji na območju današnjih Novih Jarš. V ozadju sta Šmartno ob Savi in Menina. Avtor fotografije: Jakob Prešern. MNZS.
7: Bunkerji ob železniškem mostu, ki je na Kodeljevem v bližini današnje Poljansk09oe ceste prečkal Gruberjev kanal. Avtor fotografije: Jakob Prešern. MNZS.
Na aeroposnetku iz leta 1959 (A) vidimo potek nekdanje nemške železnice iz druge svetovne vojne, ki se na 3R modelu (B) izdelanem na podlagi stereoizvrednotenja posnetkov iz leta 1959 pokaže, da poteka po useku in nasipu. Po vojni je bila železnica demontirana, nasip pa odstranjen, tako da na sodobnem lidarskem digitalnem modelu reliefa teh antropogenih reliefnih oblik skoraj ne prepoznamo več (D), medtem ko potek nekdanje železnice na letalskem posnetku iz 2011 (C) prepoznamo na podlagi rabe zemljišč.
»Mi smo bili izseljeni, nam so novo hišo čist do tal Nemci podrli. Zaradi meje. Mi smo bili prebliz meje. /…/ Dali so nas v eno hišo v Črnuče, tam so ble tud ženske, so jih dali Švabi v internacijo, nas pa not. In smo bili do konc vojske skoz tam.« Pričevanje Jožefe Kržan (roj. 1938) iz Savelj. Avtor fotografije: Božidar Flajšman.
»Prešvercala sem se čez žico ljubljansko, ker nisem imela dovolilnice. Nisem je dobila, ker je bil oče v Dachau. Tle je bila pa državna meja, to se spomnim, ker sem zadaj cerkev vidla v Šentvidu. Teta je prišla od cerkve gor, ker smo bili domenjeni, da se tuki dobimo. Meni je prinesla čevlje, pa Nemc ni pustu, da bi mi jih dala. Tu smo morali skupi priti, da bi mi jih dala. Pa smo samo vpili čez mejo. Pol je pa ona čevlje sezula in mi jih je čez vrgla, da sem jih jaz dobila, ona pa je ostala bosa, druge je imela v ruksaku.« Pričevanje Vide Urgl (roj. 1927). Avtor fotografije: Božidar Flajšman.
»To je bilo pod Nemčijo. Sto metrov naprej je bila meja nemška, na uni strani je bila italijanska /…/ Naša Jeli je šla tle čez. Opoldne se je vračala nazaj. Mama je prišla do meje in dala dilo čez na žico. Sestra moja je šla po žici in je šus pod nogami priletel. S karavle dol je ustrelu. Sestra je čez prišla in v grmovje/…/ mama je zbežala /…/ Ta hudi švaba je priletel dol in streljal /…/ Ni je hotel ubit, sam tok, da jo je prestrašu, da se je pokazala. Vse tisto kar je imela – kilo moke – je pobral, pa še cigarete mu je morala prinest, da jo je spustu. Drugač jo bi pa hudiči še v internacijo spravli.« Pričevanje Izidorja Slevca (roj. 1938) iz Savelj. Avtor fotografije: Božidar Flajšman.
»Vse kar vidite tu spodaj je bila nekdaj vas Podgora (to je zdaj del Ljubljane) /…/ Ta fotografija prikazuje podiranje hiš. Vse tole je bilo podrto, vse do ceste je blo podrt. Desno je Andreja Bitenčeva, dol je pa Celovška cesta /…/ Podirala je Nemška oblast /…/ Prepričani so bili, da bodo vojno dobili in bo to meja med Italijo in Nemčijo /…/ Čez noč in dan so morali spakirat pa jet. So rekli, da je stari ate reku: 'No zdaj sem pa berač.' Seveda, saj je tudi bil, ker ni imel nobene imovine več. No, imel je še njive in gozdove, doma pa svoje delavnice pa ni imel več.« Pričevanje Milena Zalokar (roj. 1927) iz Podgore (sedaj Cesta Andreja Bitenca). Avtor fotografije: Božidar Flajšman.
»Nahajamo se pred nemško obmejno barako, katero so zgradili Nemci med drugo svetovno vojno, katero so pa napadli partizani in jo požgali. Bila je lesena, spodaj je bila betonska, zidana, potem pa leseni tramovi oz. lesena konstrukcija v dveh štukih. Vidi se še tudi obzidje in temelji za stebre, ki so držali verando /…/ Prišlo se je z obeh koncev … na verando, tako da so Nemci imeli pogled na celo Ljubljano. Ta gozd je bil požagan in požgan, ves les pa je bil poslan v Nemčijo preko tovorne postaje v Zalogu /…/ To je bila obmejna karavla, v kateri so Nemci imeli tudi svojo konjenico. Tukaj je bil bel pesek in štale s konji. Tle kjer je njiva pa je bilo vojaško strelišče. Ko sem oral njivo je bilo notri na stotine in stotine praznih čaver /…/« Pričevanje Metoda Strojinca (roj. 1959) iz Pečarja (Kašeljski grič). Metod sedi na betonskih stopnicah, ki so do partizanskega napada in požiga postojanke vodile na verando. Za Nemci je ostal kolut bodeče žice, bajonet, čelada, konjska podkev in ena klamfa. Avtor fotografije: Božidar Flajšman.
Za čas vojaških operacij po napadu na Jugoslavijo je bila določena demarkacijska črta med vojskama, ki je potekala južno od Litije mimo Novega mesta proti Karlovcu in naprej na jugovzhod. Dokončno mejo je Hitler določil že aprila 1941 na Dunaju. Mejo so postavljali Nemci in pri tem upoštevali le svoje interese. Nova državna meja med Italijo in Nemčijo je bila strateška in nenaravna, potekala je po reki Savi. Mejo so Nemci zavarovali z žico in minskimi polji. Za boljši nadzor so zgradili tudi stražne stolpe. Na sliki zgoraj sta primera iz Hinjc in Bučke.
Nemci in Italijani na Raki. MNZS.
»V prvi Jugoslaviji leta 1941, ko je bil razpad, smo sadili krompir, no potem so Nemci prišli, tako, da smo ga obdelovali v nemški državi. Izkopavali smo ga pa v Italiji. V istem letu, na isti njivi.« Pričevanje Viktorja Mikliča, v sredini, (roj. 1917) iz Mačkovca pri Novem mestu. Avtor fotografije: Božidar Flajšman.
»Most je bil ločnica med Italijo in Nemčijo. To je bila nemška meja, za nas izredno stroga. Mi smo imeli njivo na tej strani [nemški], nismo mogli do nje.« Pričevanje Jožeta Jankoviča (roj. 1936) iz Kostanjevice na Krki. Avtor fotografije: Božidar Flajšman.
Mejni prehod v Velikem Mraševem na cesti Novo mesto – Brežice v smeri Cerkelj ob Krki. PMB. Avtor primerjalne fotografije: Jure Tičar.
Zemljevid naselitvenega območja. Na zemljevidu je ozemlje južno od Save do meje z Italijo in ob južnem toku Sotle. S tega ozemlja so Nemci izselili Slovence in naseljevali Nemce. Ti naseljenci so se ob koncu vojne umaknili. MNZS.
Pri hiši Škerljevih v Gotni vasi so bili trije bunkerji. Dolenjski muzej Novo mesto. Borut Škerlj (roj. 1960) pri ostankih bunkerja. Avtor fotografije: Božidar Flajšman.
Mihael (roj. 1932) in Ana Rukše (roj. 1928) se spominjata, da so v Gabrje aprila 1941 najprej prišli Nemci. Po navodilu nekaterih domačinov so morale vse hiše v vasi izobesiti nemške zastave. Postavljena sta bila slavoloka in dva mlaja, med katerima je bil na deski napis Heil Hitler. Gabrčani so vse to naredili s strahom, kaj bo. K pozdravljanju Nemcev so pozivali predvsem ljudje, ki so pred vojno delali v Nemčiji, zaslužili in s tem doma omogočili svojim družinam boljše življenje. Mislili so, da bodo službe in boljši življenjski pogoji nastopili, ko te kraje zasedejo Nemci. Kmalu so spoznali, da temu ne bo tako, zato so Gabrčani podpirali partizane. V vasi in njeni okolici so se v času vojne velikokrat zadrževale partizanske enote. Avtor fotografije: Blaž Štangelj.
Na Gorenji straži so tri dni zbirali podpise za priključitev k Nemčiji. Dolenjski muzej Novo mesto.
Meja med Nemčijo in Italijo je nekatere kraje v Ljubljanski pokrajini odrezala od matične občine oz. je bil del občine z občinskim središčem v Nemčiji. S posebnim odlokom je visoki komisar Grazioli te kraje razporedil v občine v Ljubljanski pokrajini. Slovenski narod, 8. julij 1941.
Mnogi Nemcem niso bili naklonjeni. V Karteljevem se je zgodilo, da pri eni hiši niso izobesili nemške zastave. Nemci so zahtevali, da se zastava izobesi. Gospodarjeva žena je zadrego z blagom rdeče barve rešila na nenavaden način. Dolenjski muzej Novo mesto.
Velikokrat so se za priključitev k Nemčiji zavzemali graščaki. Dolenjski muzej Novo mesto.
Postaja Jelovec iz 1942. Fotografijo hrani: Dušica Milost.
Sodni uslužbenec Leon Korošec je zaradi družinskih obveznosti moral maja 1941 potovati iz Kostanjevice v Novo mesto. Na sliki sta dva dokumenta, povezana z izdajo propustnice, s katero je lahko potoval. Dolenjski muzej Novo mesto.
Leon Korošec je verjetno potoval čez prehod na Cikavi. Na levi sliki stražarji in domačini 1941. Na desni sliki ista lokacija 1981 (zgoraj) in septembra 2019 (spodaj). MNZS. Avtorja fotografij: Anton Štampohar in Božidar Flajšman.
Tudi potovanje znotraj Ljubljanske pokrajine je bilo zelo oteženo, saj so bile potrebne posebne propustnice. Obe zgornji propustnici sta bili za potovanje iz Novega mesta v Ljubljano. Prva je veljala le pet dni, druga pol leta. V drugem primeru je veljala za mater z dvema otrokoma. Zgodovinski arhiv Ljubljana, Enota za Dolenjsko in Belo krajino Novo mesto.
Na levem bregu Krke je bil prehod v bližini hiše na Šmarješki cesti 58 med Ločno in Mačkovcem. O prehodu nam je pripovedoval Viktor Miklič (roj. 1917). Zgornja slika je mejni prehod 1941, okrašen z znanim napisom: »Ein Reich, Ein Volk, Ein Fuhrer.« Spodaj 78 let pozneje. Dolenjski muzej Novo mesto. Avtor fotografije: Božidar Flajšman
Partizani so za prehajanje meje, ki je bila močno zavarovana, uporabljali več tehnik. Lahko so skopali rov pod žico, nahrbtnike pa vrgli preko žice. Druga možnost je bilo rezanje žice. Tretji način je bilo polaganje lestve čez žice in plazenje čez mejo. V vseh primerih je bilo potrebno paziti, da se ne bi sprožile mine. Še posebej nevarno pa je bilo pozimi. Zemlja je bila zmrznjena in na snegu so se videle sledi hodečih. Pričevanje Zdenka Roterja (roj. 1926). Avtor fotografije: Božidar Flajšman.
Novo mesto je bilo med vojno obdano z žico in številnimi bunkerji ter utrjenimi strelskimi položaji. Na zemljevidu je približen potek žice in približen položaji bunkerjev. Osnova je bila karta, ki so jo izdelali v obveščevalnem centru XV. divizije konec leta 1944 ali v začetku leta 1945. Označen je tudi približen potek nemško-italijanske meje od aprila do junija 1941 in mejna prehoda v Mačkovcu in na Cikavi.
Sedež divizije Isonzo v novomeškem sodišču. Dolenjski muzej Novo mesto.
19. junija 1941 je na svojem inšpekcijskem obisku Novo mesto obiskal maršal De Bono. »Mesto se je na prihod Maršala lepo pripravilo, zlasti glavni trg je bil ves v italijanskih in fašističnih zastavah, ki so vihrale iz hiš visokemu gostu v pozdrav.« Slovenec, 21. junij 1941. MNZS.
Italijani in kasneje tudi Nemci so mesto utrjevali. Vsi dohodi v mesto so bili zastraženi in ob prehodu zapore so vse legitimirali. Na sliki ženske pred zaporo v Novem mestu 1942. MNZS.
Ragovo. Mitraljezno gnezdo in stolp na griču v Ragovem s pogledom proti Cerovcem v smeri severovzhod. MNZS. Avtor primerjalne fotografije: Jure Tičar.
Domobranci v Novem mestu. Dolenjski muzej Novo mesto.
Del Dolenjske na originalnem nemškem zemljevidu z označeno okupacijsko mejo med Nemčijo in Italijo. Dodatno smo označili lokacije nemških stražnih stolpov, ki so bili postavljeni na strateških točkah tik ob meji. Betonski temelji stražnih stolpov so v celoti ohranjeni na Bučki, hribu Okič in Hinjcah, delno pa v Govejem Dolu in še ponekod.
Nemški graničarji na razmejitveni črti med Nemčijo in Italijo. Iz knjige Stane Mrvič in Janez Kos, Pomniki NOB na območju občine Sevnica, 1989, str.15.
Ruševine nekdanje Murnove hiše v bližini Tržišča v Mirnski dolini, ob cesti Tržišče – Sevnica, okoli leta 1980. Tu v bližini je bila tudi obmejna rampa. Prvotna okupacijska meja pa je nekaj mesecev potekala slab kilometer proti Tržišču. Fotografijo hrani: Oskar Zoran Zelič.
Marjan Zaman in Rafael Rafko Blažič ob betonskih temeljih nemškega stražnega stolpa v Hinjcah nad Krmeljem. Ob stražnem stolpu so Nemci zgradili tudi bunker in izkopali strelske jarke. V ozadju se vidi obnovljena kmetija Marjana Zamana, ki so jo Nemci porušili, ker je bila v obmejnem pasu. Marjana, ki je bil takrat otrok, pa so skupaj z družino, tako kot vse druge ob nemški meji, izgnali v Nemčijo. Avtor fotografije: Božidar Flajšman.
»Rasno so nas pregledali 3. novembra 1941, nato so nas izgnali tako kot vse krajane Bučke. Šli smo nasilno, pod orožjem v Rajhenburg/Brestanico, nato pa v nemška taborišča.« Ivica Žnidaršič. Avtor fotografije: Božidar Flajšman.
Obvestilo lastniku hiše pred izselitvijo, Raka, 19. 5. 1941. Dolenjski muzej Novo mesto.
S partizanske skice in zemljevida je razvidno, kako so italijanski okupatorji utrdili Šentjernej. Obdali so ga z dvema obročema bodeče žice in bunkerji. Prvi obroč je obsegal mestno jedro, drugi je potekal po obrobju. V centru mesta so imeli tudi topovsko baterijo, s katero so obstreljevali partizanske položaje na Gorjancih. Mesto so okrasili z italijanskimi zastavami in portreti Mussolinija, kar je lepo vidno s fotografije Dan mlačve. V bližini Šentjerneja je potekala tudi italijanska obrambna linija proti Gorjancem, prav tako zgrajena iz bunkerjev in bodeče žice, zavarovana s strelskimi jarki. Na fotografiji se je ohranil italijanski bunker v Šmarju, ki ga je kmalu po vojni fotografiral pater Hugo Rožnik, fotografijo pa hrani kartuzija Pleterje. Desno od bunkerja je bil bivalni del, ki je bil v času fotografiranja že porušen. Po pričevanju Janeza Kuhlja si je po vojni eden od krajanov gradil hišo iz materiala porušenega bunkerja.
Tone Kovačič in Janez Kuhelj sta pokazala dvorišče za Kovačičevo hišo, v času vojne je bilo tu šolsko dvorišče, zraven katerega so Italijani postavili šest topov, s katerimi so obstreljevali partizanske položaje na Gorjancih. Med drugim sta povedala, da če je ponoči na Gorjancih počila kakšna partizanska puška, so nato Italijani celo noč streljali s topovi. Avtor fotografije: Božidar Flajšman.
Prva stran partizanskega opisa postojanke Šentjernej. Napisali so ga v obveščevalnem centru XV. divizije, devet mesecev po italijanski kapitulaciji, 22. 5. 1944. Med drugim navajajo, da je v postojanki 180 do 200 belogardistov in da so zelo močno utrjeni z 21 velikimi in 38 malimi bunkerji. Arhiv RS. Avtor fotografije: Blaž Štangelj.
V tej hiši v Dolenji Brezovici pri Šentjerneju je imel svojo postojanko od 15. 10. 1942 do 8. 9. 1943 belogardistični bataljon. V njej je bilo mučenih 177 ljudi, med njimi pesnik Ivan Rob. Pobitih je bilo 39 ljudi. Avtor fotografije: Božidar Flajšman.
Domobranci v Šentjerneju. Dolenjski muzej Novo mesto.
Zemljevid ozemlja, ki ga je okupirala NDH.
Vas Čedem je bila dodeljena Hrvaški. Na sliki vas Kamence, 400 metrov severno od Čedma. Meja je potekala pod hišami na sliki. Mina na meji je 6. decembra ubila Ivana Žurka in Alojza Kovačiča. Avtor zgornje fotografije: Bojan Balkovec. Spodnjo fotografijo hrani Antonija Erklavec.
Alojz Godec iz Obrežja stoji pred spomenikom žrtvam druge svetovne vojne v Slovenski vasi. Zadnji na spomeniku je napisan njegov brat Branko, ob smrti star 16. let. Na paši pri meji na Perišču je bil žrtev nemškega minskega polja. Meja je potekala po cesti, kjer stoji Alojz Godec. Branko je bil ubit v bližini znamenja. Spodaj vpis Brankove smrti v matično knjigo umrlih župnije Samobor. Avtor fotografij: Božidar Flajšman. Hrvatski državni arhiv.
»Moj oče in njegov prijatelj [Nikolaj Lazanski] sta tukaj spravlja kolje za vinograd čez mejo. Zraven je bila tudi mama in mamo sta poslal po pitno vodo […] V tem času je prijatelj od očeta nagazil na mino, on je bil takoj mrtev. Moj oče je bil težko ranjen, je na žalost podlegel. Mama ga je dobila še živega, vendar samo še par minut in je izdahnil. No, moram še povedati, da je bila mama noseča z mano in jaz sem se rodil dober mesec pa pol po očetovi tragični smrti.« Franc Gajski (roj. 1943). Avtor fotografije: Božidar Flajšman.
27. septembra 1941 je NDH zasedene vasi Bregansko selo (Slovenska vas), Nova vas pri Mokricah, Jesenice, Obrežje in Rajec vključila v novo občino Bregana. Poleg omenjenih vasi je bil v NDH vključena tudi vas Čedem. Zakoni, zakonske odredbe i naredbe NDH.
Vasi, razen Čedma, so bile pred vojno v župniji Velika Dolina. Med vojno so jih dali v oskrbo župniku iz Samobora. Njemu so pomagali tudi frančiškani iz samostana v Samoboru. Na dokumentu je označeno besedilo o nujnosti navajanja na hrvaški jezik. Hrvatski državni arhiv, Odjel Nadbiskupijskog arhiva u Zagrebu.
Zemljevid zapore meje z NDH, grajene v letu 1943, narisan na podlagi skic divizije Isonzo. Datacijo gradnje bunkerjev (označeni z arabskimi številkami) in močnejših zidanih utrdb (označeni z rimskimi številkami) prikazujejo krogi v različnih barvah.
Neuresničen načrt zapore meje z NDH po grebenu Gorjancev, 14. 4. 1942. Arhiv RS.
Jože Pirkovič (roj. 1934) ob sliki vinskega hrama njegovih staršev v Vajndolu (Gorenje Vrhpolje). V njem so italijanski vojaki imeli skladišče za hrano. Okoli 150 m od hrama se je nahajal bunker, ki je bil malo vkopan v zemljo, narejen iz lesa in po obodu ometan z zemljo. Ob trasi utrjene meje so morali posekati vinograde. Jožetov oče se je z italijanskim poveljnikom dogovoril, da vinograda ni posekal, ampak je kole odstranil in trte povil na tla. Avtor fotografije: Blaž Štangelj.
Albina Volčjak (roj. 1942) ob ostankih bodeče žice pri Dolenjem Suhadolu, kjer je po pasu posekanega gozda potekala utrjena meja. Avtor fotografij: Blaž Štangelj.
Vzdolž utrjene meje je bilo postavljeno nekaj mejnih prehodov. Prehode so kontrolirali italijanski vojaki in enote MVAC. Rezka Paderšič (roj. 1932) na lokaciji mejnega prehoda v Dolenjem Suhadolu in Mihael Rukše (roj. 1932) na lokaciji mejnega prehoda pri Gabrju. Na obeh so bila narejena vrata iz bodeče žice. Avtor fotografij: Blaž Štangelj.
Ostanki zidanih bunkerjev na Rutovci in Gomilah pri vasi Gabrje. V ozadju spodnje fotografije so Gorjanci s Trdinovim vrhom. Avtor fotografij: Blaž Štangelj.
Ostanki italijanskega bunkerja na Tolstem Vrhu pri Šentjerneju, v ozadju se lepo vidi pobočje Gorjancev. Avtor fotografije: Božidar Flajšman.
Terezija Zagorc iz Gorenjega Vrhpolja na Šentjernejskem polju, kjer so Italijani imeli bunker. Avtor fotografije: Božidar Flajšman.
Slavko Franko in Stanko Kušljan ob ostankih italijanskih strelskih jarkov pri vasi Imenje pod Gorjanci pri Šentjerneju. Stanko (roj. 1919) je podrobno opisal, kako je njegova Cankarjeva brigada ob neki priložnosti pri belem dnevu pregnala Italijane s teh položajev in prešla zaporo meje med NDH in Italijo. Avtor fotografije: Božidar Flajšman.
Stanislav Sluga (roj. 1927) iz Dolenje Brezovice je sodeloval pri postavljanju zapore meje med Italijo in NDH. Žico so postavljali tako, da so zapičili šest kolov v krog (1). Žico so omotali okoli kolov (2), nato so kole odstranili (3) in žico prevrnili ter raztegnili v 50 m dolg tunel (4). Postavili so dva žičnata tunela spodaj in enega na vrh in jih med seboj povezali (5). Avtor fotografije in skic: Božidar Flajšman.
Anton Palčič na lokaciji italijanskega bunkerja na Zaborštu pri vasi Kočarija. Pred njim so ostanki bodeče žice. Njegov oče je zaradi zapore meje proti NDH moral posekati gozd v širini 50 m in dolžini 500 do 600 m. Avtor fotografije: Božidar Flajšman.
Stanislav Grubar iz Dolenjega Vrhpolja je povedal, da so Italijani na vogalu njihove hiše zgradili približno štiri metre visok bunker osmerokotne oblike. Vhod je imel iz njihove hiše, zunaj so bile štiri strelne line, velikosti 30 x 40 cm, narejene v konus. Zid je bil debel okoli 80 cm, površine je bilo 12 m2. Takoj po vojni so bunker uporabljali za skladišče žita. Leta 1957 so ga podrli in material uporabili za gradnjo štale. Avtor fotografije: Božidar Flajšman.
Prikaz prodiranja nemških in italijanskih armad na slovensko ozemlje ob napadu na Jugoslavijo aprila 1941.
Adolf Hitler med ogledom porušenega dravskega mostu v Mariboru 26. aprila 1941. MNZS. V literaturi se zmotno omenja, da je Hitler znani stavek »Napravite mi to deželo spet nemško!« izrekel v svojem govoru z balkona mariborske mestne hiše 26. aprila 1941. V resnici je to – glede na govor šefa civilne uprave Štajerske dr. Uiberreitherja, ki ga je imel 28. aprila 1941 prav tako na balkonu mariborske mestne hiše – naročil prej. V govoru je Uiberreither dejal, da ga je Hitler naslovil s temi besedami ob predaji uprave tri tedne pred tem. Repe, S puško in knjigo, 24.
Italijanske čete v Ljubljani (junij 1941). Avtor fotografije: Jakob Prešern, MNZS.
Z nemškimi zastavami okrašena mestna hiša na Ptuju. MNZS.
Nemška vojska prečka Dravo čez porušeni most, Ptuj, 1941. MNZS.
Po okupaciji so si slovensko ozemlje razdelili tako Nemci kot Italijani, Madžari in Hrvati.
Ljubljana je po razdelitvi slovenskih ozemelj postala italijansko mesto ob nemško-italijanski meji. Na karti je viden potek meje, ki jo centralna mejna komisija določila 21. septembra 1941. Spezialkarte der Österreichisch-ungarischen Monarchie 1:75.000, list Laibach (5553). Hrani Geografski inštitut Antona Melika ZRC SAZU.
Mejni prehod med Nemčijo in Neodvisno državo Hrvaško pri Harinih Zlakah. MNZS.
Nemški in italijanski vojaki nekje na novo postavljeni meji. MNZS.
Nemški stražni stolp na meji tretjega rajha. MNZS.
Poročilo časopisa Domovina in Kmetski list o tem, kako je v Prekmurju po začetku okupacije. 22. maj 1941.
Skiciran zemljevid Porabja. Modro označeno je slovensko območje (Slovenska ves, Dolnji Senik). Knjižica Vključitev nemškega dela zahodne Madžarske v Rajh. Zemljevid XIII.
Naslovnica knjižice Vključitev nemškega dela zahodne Madžarske v Rajh (Die Eingliederung des deutschen Westugarn in das Deutsche Reich. Geheime Reichssache. Anlagen. Politisches Archiv des Auswärtigen Amts. Berlin, 1934-, R 105159, Pol. XII 39).
Dr. Helmut Carstanjen 14. aprila 1941 v telegramu, posredovanem iz Gradca v Berlin, kot sodelavec društva »Verein für das Deutschtum im Ausland« poroča o Prekmurju, ki je z okrajema Murska Sobota (Olsnitz) in Dolnja Lendava (Unterlimbach) začasno pod nemškim vojaškim poveljstvom, kar so prebivalci srčno sprejeli, hkrati pa izrazili željo, da bi se pokrajina priključila Nemčiji. 16. aprila so Nemci oblast v Prekmurju predali Madžarom. Politisches Archiv. Auswärtiges Amt. Mikrofilm-Nr.: 105.128. R 29.663
Zemljevid meje med Madžarsko, Nemčijo in NDH. Okupacija in priključitev Prekmurja k Madžarski leta 1941 je po eni strani pomenila ločitev prekmurskih Slovencev od rojakov na štajerski strani Mure in postavitev državne meje na reki, po drugi strani pa ponovno združitev Prekmurcev in Porabcev pod skupno političnoupravno ureditvijo.
Ozemlje na Goričkem, ki je bilo vključeno v nemški Rajh.
Ustaški razglas o priključitvi Medžimurja, Štrigove in Razkrižja k NDH. Ustaški načrti se niso uresničili, tako Medžimurje kot Štrigovo in Razkrižje so Nemci dali Madžarski. MOL-K-64 93 csomó1941 67 tétel horvát-magyar viszony.
Bilateralni dogovor o maloobmejnem prometu in trgovini med Nemčijo ter Madžarsko. Obmejni prebivalci so bili pri dnevnem prehodu oproščeni plačila carine za cigare, cigarete in tobak za osebno uporabo. V 2. odstavku 5. člena so določili zgornjo omejitev po gramih in kosih tobačnih izdelkov. Politisches Archiv. Auswärtiges Amt. Mikrofilm-Nr.: J. Serie: 1274-1280. R 29.786.
Dolnja Lendava, 16. april 1941, slavje ob nastopu madžarske uprave Prekmurja. Fotografijo hrani: István Vida.
Predaja uprave Prekmurja Madžarom s strani Nemcev (v ospredju soboški župan Ferdinand Hartner), 16. april 1941. PMMS.
Danes hrvaško ozemlje južno od Središča ob Dravi je leta 1941 pripadlo Nemčiji oziroma nemški državni pokrajini Štajerski (Reichsgau Steiermark).
Slovenska stran obeležja z datumoma senžermenske in trianonske pogodbe. Na enak način sta na kamnu označeni tudi avstrijska in madžarska stran. Avtor fotografije: Darja Kerec.
Današnja tromeja med Slovenijo, Hrvaško in Madžarsko. Pred drugo svetovno vojno je bila tu meja med Kraljevinama Jugoslavijo in Madžarsko, ki pa se je med drugo svetovno vojno premaknila proti zahodu, saj sta Prekmurje in Medžimurje pripadla Madžarski. Po drugi svetovni vojni je tu zopet potekala meja med Jugoslavijo in Madžarsko, po osamosvojitvi Slovenije in Hrvaške leta 1991 pa je nastala tromeja. Del raziskovalne ekipe je tromejo, ki se »skriva« v zamočvirjenem in težko dostopnem območju sotočja Velike Krke in Mure, obiskal 13. aprila 2018 (z leve: Božo Repe, Darja Kerec, Božidar Flajšman, Kornelija Ajlec in Peter Mikša). Avtor fotografije: Božidar Flajšman.
Ludvik Dajč pred družinskim mlinom v Sotini ob potoku Mlinščica, 23. november 2018. Mlin in domačija sta bila po okupaciji priključena Madžarski, ki jo je od Nemčije ločeval bližnji potok Ledava. Avtor fotografije: Sonja Bezenšek.
Na zaraščenem desnem, hrvaškem bregu reke Drave, južno od Središča ob Dravi, je del raziskovalne ekipe (z leve: Peter Mikša, Božidar Flajšman, Darja Kerec, Božo Repe in Kornelija Ajlec) 13. aprila 2018 z improviziranim napisom označila tromejno točko med Nemčijo, Madžarsko in NDH. Danes je na tem poplavnem, blatnem in zaraščenem območju mogoče najti le malo fizičnih preostankov nekdanje državne meje (člana ekipe Matija Zorn in Peter Mikša sta južno od vasi Virje našla verjetni mejni obrambni jarek). Avtor fotografije: Božidar Flajšman.
»Več nagnjenja so (ljudje) imeli do Nemcev /.../. Madžari so bili tukaj (v Gerlincih) strogi, zasedba pa fertik. V sosednji vasi Fikšinci (pod Nemčijo), kaj je bilo narejeno? V času vojne so tlakovali cesto iz Avstrije vse do centra vasi. /.../ Skrbeli so za infrastrukturo. Tisti ljudje so bili malo bolj zadovoljni. Tu pa se ni delalo nič.« (Alojz Grah, Gerlinci, 14. april 2018). Avtor fotografije: Božidar Flajšman.
»Štiri parcele smo imeli na nemški strani /.../. Krmo smo vozili čez mejo. Bil sem gor na vozu. Nemci niso bili tako strogi, Madžari so bili bolj. Na puškah so imeli bajonete pa so v krmo noter pikali, če bi kaj švercali čez mejo/.../. Na nemški strani se je več dobilo, kot pri nas na madžarski.« (Emil Stojko, na sliki z ženo Katarino, Veščica, 25. januar 2020). Avtor fotografije: Božidar Flajšman.
Attila in István Kovács (desno): »Leta 44 jeseni sta prišla dva madžarska vojaka k nam /.../. Onadva sta hodila vsak dan od nas, pri nas so samo spali. Po vaseh so zbirali stvari za armijo, rekvizirali so. Potem 45. leta spomladi, ko je fronta že bila blizu, Rusi so že prihajali sem, potem sta odšla ... «. Po vojni je z družino ene ga od njiju obnovil stike. (István Kovács, Dobrovnik, 26. janaur 2020). Avtor fotografije: Božidar Flajšman.
»V celem Prekmurju so bili slovenski učitelji, kej sploh niso znali madžarsko. Oni so odšli /.../. Te (nove) učitelje so Madžari imenovali. En del je od tam prišel, en del pa od tu, ker so znali madžarsko, so lahko učili v osnovnih šolah.« (Jozsef Biro, Lendava, 26. januar 2020). Avtor fotografije: Božidar Flajšman.
Učenci meščanske šole Dolnja Lendava v značilnih madžarskih uniformah med vojno. PMMS.
Dijaki 2. razreda Srednje trgovske šole z učitelji med 2. svetovno vojno pred vhodom v grad v Murski Soboti. PMMS.
Plakat z vabilom na nogometno tekmo med ekipama Mura Murska Sobota in SVSE Šopron 23. maja 1943 na stadionu v Murski Soboti. PMMS.
»Dedek ni hotel biti madžarski župan, čeprav je odlično govoril madžarsko.« (Milan Kučan pred hišo svojega dedka, gostilničarja in posestnika, Prosenjakovci, 25. januar 2020). Avtor fotografije: Božidar Flajšman.
Redki trenutki mladostnih užitkov pod madžarsko okupacijo: prijatelji na drsanju v Murski Soboti med drugo svetovno vojno. Na fotografiji z leve: Tibor Vadaszi, neznan, Matilda Gumilar, Feri Toplak in Zoli Borovski. PMMS.
Zemljevid Porabja v času druge svetovne vojne. V devetih porabskih vaseh, ki jih je trianonska meja po prvi svetovni vojni ločila od preostalih Prekmurcev, je na podlagi popisa prebivalstva leta 1920 prebivalo 4166 oseb s slovenskim maternim jezikom.
Neuresničeni nemški načrt za nov izris meje z vključitvijo Porabja, ki ga je izdal Kartografski (prej Vojaško- geografski) inštitut na Dunaju. Na jugu in jugozahodu bi priključili ozemlje v smeri Ritkarovci-Verica v predelu Dveh Dolin (madž. Kétvölgy) vse do Katinbrega (Katicin breg; nem. Katharinaberg) tik ob madžarsko- jugoslovanski meji. Politisches Archiv des Auswärtigen Amts. Berlin (1934-), R 105159, Pol. XII 39. Kartenbeilage XI. Geheime Reichssache.
Vozni red avtobusov med Mursko Soboto in Monoštrom med drugo svetovno vojno. Linija je bila speljana skozi štiri porabske vasi. MéV, letnik XXXV, št. 1, 4.
»Vojna se je te že krepko (poznala) / .../. Ničega mira ni bilo, nej je bilo več soli, samo tisti so dobili, kteri so se za Hitlera prodali. Na Gorenjem Seniku je bilo veliko siromaštvo.« (Mihael Ropoš – Miška, Ritkarovci, 27. januar 2020). Avtor fotografije: Božidar Flajšman.
Vojak Jožef Sukič (Szukics József) iz Gornjega Senika na fotografiji iz leta 1930. Med drugo svetovno vojno, ko je bil ponovno mobiliziran, je izginil na fronti. Fotografijo hrani Marija Mukič.
Grob partizana Alojza Škerjanca – Mirka v Monoštru. Kot pripadnik Prekmurske čete je v boju z madžarskimi orožniki padel v naselju Sakalovci v Porabju. Avtor fotografije: Brigitta Soós.
Notranjost cerkve na Gornjem Seniku. Slovenski jezik se je v Porabju ohranil predvsem v Cerkvi in družini. Avtor fotografije: Marija Mukič.
Jože Krajcar iz Gornjega Senika je bil septembra 1944 mobiliziran v nemško vojsko. Ob prihodu Rdeče armade so ga pri Frankfurtu (Oder) zajeli in ga 8. junija 1945 poslali v ujetniško taborišče Harkov v današnji Ukrajini, kjer je ob velikem pomanjkanju delal pri obnavljanju porušenega mesta. Domov se je vrnil šele leta 1951. (Gornji Senik, 27. januar 2020). Avtor fotografije: Božidar Flajšman.
Število v Sárvár interniranih primorskih kolonistov iz okolice Dolnje Lendave leta 1942, po naseljih.
Druga stran seznama kolonistov, ki so ga madžarske oblasti pripravile januarja 1942. MNL OL, K-28, 101 csomó, 166. tétel, 22.
Naslovna stran spominske knjižice Primorke Agneze Papež, ki jo je pisala v taborišču Sárvár. Bensa, Usoda naših dni, 14.
Kolonisti iz Kamovcev med oranjem zemlje leta 1940. Fotografijo hrani Jože Vidič, Lendava.
»Nekega dne pride obvestilo, da lahko dajo otroke iz taborišča v rejo v Bačko. /.../ Srbska pravoslavna cerkev je organizirala reševanje otrok. /.../ Mi smo imeli to srečo, da smo prišli v taborišče, ko je akcija že tekla. Omenil sem, da smo prišli 24. junija (1942), avgusta pa je bilo postavljeno vprašanje: kdo želi dati otroke ven? V družini sem bil najmlajši. Mama me je poklicala in rekla: če ostaneš v taborišču, boš umrl. Jasno, videl sem smrti v tistem času, ko smo tam bili. Če hočeš ostati živ, se bomo ločili. Brez velikih težav sem soglašal ...« (Lendava, 26. januar 2020). Jože Vidič iz Kamovcev je bil skupaj z družino, ki se je med obema vojnama preselila s Primorske v Prekmurje, interniran v madžarsko taborišče v Sárváru. Avtor fotografije: Bojan Balkovec.
Dvorišče internacijskega taborišča Sárvár na posnetku iz leta 1942. Bensa, Usoda naših dni, 5.
Jože Vidič kot otrok (v ospredju), za njim Imre Csanádi z vojaško kapo, neznana oseba s puško v roki. Na motorju sedi Čurić, za njim stoji Dušan Živanov kot otrok. Fotografija je nastala 1. januarja 1944 v Sivcu (Bačka). Tam je bil v rejništvu pri družini Milosavljev, sestri Pavla in Marija pa pri družinah Majski in Pavko. Fotografijo hrani Jože Vidič.
Število Judov po naseljih v Prekmurju leta 1941.
Lendavsko ali dolgovaško judovsko pokopališče, na katerem so pokopani Judje iz Lendave in okoliških vasi. Avtor fotografij: Attila Kovács.
Notranjost murskosoboške sinagoge oz., pravilneje, izraelitskega templja. Sinagogo, ki je bila zgrajena leta 1908, je leta 1954 porušila lokalna komunistična oblast. Fotografijo hrani Bojan Zadravec.
Družina Blau iz Dolnje Lendave. Grozote vojne je preživel le Ludvik Blau (stoji drugi z desne). Fotografijo hrani Renata Lešnjak.
Preživeli taboriščniki junija 1945 v Murski Soboti. Med njimi je tudi 16 prekmurskih Judov. Fotografijo hrani Bojan Zadravec.
Jožef Baranja, oče Maria Sandrelija. Madžarski vojaki so ga 21 let starega ustrelili 27. februarja 1945 v Turnišču. Fotografijo hrani Mario Sandreli.
Od leve: Maria Horvat, Božo Repe, Monika Sandreli, Božidar Flajšman in Jožek Horvat-Muc. Romski radio Romic, Murska Sobota, 4. marec 2020.
»Babica je pripovedovala, da so si sami morali kopati grob in pri tem peti.« Mario Sandreli (Jože Kokaš), sin ustreljenega Jožefa Baranje. V roki drži očetovo fotografijo. (Murska Sobota, 4. marec 2020). Avtor fotografije: Božidar Flajšman.
Romsko naselje na koncu zaselka Tüskeszer v vasi Dobrovnik leta 1942. V tem obdobju je bilo v romskem zaselku okoli 10-12 hiš, med njimi tudi nekaj kolib iz blata. Fotografijo hrani družina Gorza.
Grobovi treh od šestih ustreljenih talcev. Pokopališče v Turnišču, 4. marec 2020. Avtor fotografije: Božidar Flajšman.
Število Madžarov iz okolice Dolnje Lendave, leta 1945 interniranih v Hrastovec, po naseljih.
Grad Hrastovec v Slovenskih goricah, kjer je bilo v poletnih mesecih 1945 zaprtih več kot petsto prekmurskih Madžarov. Avtor fotografije: Attila Kovács. Razglednica: SI_PAM/1889 Zavod za urbanizem Maribor, te 4/82.
Stran seznama interniranih prekmurskih Madžarov v Hrastovec. Seznam je dal na skrivaj pripraviti trgovec János Rudas iz Radmožancev. Hrani József Biró, Lendava.
Nagrobni spomenik hčerke kalvinskega duhovnika iz Motvarjevcev, ki je umrla nekaj dni po prihodu iz taborišča v Hrastovcu. Avtor fotografije: Attila Kovács.
Odpustnica iz pripora OZNE v kraju Filovci v murskosoboškem okraju. Dokumentacija INV, Enota v Lendavi.
Potrdilo o cepljenju v taborišču Strnišče pri Ptuju. Dokumentacija INV, Enota v Lendavi.
Obešanje Evgena Kardoša in Štefana Cvetka 31. oktobra 1941 na dvorišču soboškega gradu. PMMS.
Skica, ki so jo pripravili madžarski žandarji (csendőrség), prikazuje 13 sabotažnih in propagandnih akcij odporniškega gibanja ter njihove izvajalce od aprila do oktobra 1941. MNL ZML, IV. 401. b. 50/1941.
Narodni heroj Dane Šumenjak (prvi z desne) s soborci; 22. oktobra 1944 je padel v boju v Vaneči. PMMS.
Štefan Kovač, narodni heroj, organizator prvega odporniškega gibanja, v prvem letu okupacije; oktobra 1941 je padel v boju pri naselju Gančani. PMMS.
Voglerjeva koča v Bukovnici, kjer je v začetku leta 1945 bivala Prekmurska četa. PMMS.
Danijel Halas. Zadnja žrtev Madžarov ali prva žrtev nove oblasti? PMMS. Danijel Halas je bil za duhovnika posvečen leta 1933. Po krajšem službovanju v Ljutomeru je bil leta 1934 imenovan za kaplana v Dolnji Lendavi. Od leta 1938 pa vse do smrti leta 1945 je deloval v novonastali župniji Velika Polana, od leta 1939 kot župnik. Zaradi obtožbe o sodelovanju s komunisti so ga madžarske oblasti jeseni 1941 zaprle. Po devetih mesecih so ga izpustili iz zapora in smel se je vrniti med svoje vernike. Ko se je 16. marca 1945 v večernih urah vračal iz Dolnje Lendave, so ga neznanci pri kraju Hotiza zgrabili, ga surovo pretepli in odvlekli do Mure, kjer so ga ustrelili v glavo, truplo pa vrgli v reko.
Novica o obisku delegacije Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta v Porabju 16. aprila 1945. Novi čas, 17. 4. 1945.
Slovesno odkritje spomenika zmage v Murski Soboti 12. avgusta 1945, ki je edini, posvečen ruskemu vojaku na slovenskih tleh. Zasnoval ga je oficir Jurij Arončik, bronasta kipa partizana in rdečearmejca sta izdelala brata Zdenko in Boris Kalin. PMMS.
»Naš svet otroški se je pomikal od tod proti potoku /.../. Po tej cesti naprej proti meji se je odvijal ta naš prostor, dokler ga pol po vojni, ko smo že hodili v šolo, ni nekega dne zaprla varovana meja. Postavili so žico, žično ograjo, to so bile pravzaprav dve vrsti bodeče žice v višini mogoče dva metra ali še kaj več. In na vsake toliko je bil stražni stolp. Nam se je seveda zdelo nenavadno, ker je ta pot in tudi druženje z otroci z one strani meje iz Őriszentpétra bilo onemogočeno. Meni se je še posebej zdelo to nenavadno, ker sem se z dedkom in njegovim zapravljivčkom vozil v te vasi na oni strani meje. Nenadoma je bil to drugi svet, ki se je razpolovil, ki ga ni bilo več mogoče združiti.« Prvi predsednik samostojne Slovenije Milan Kučan o tem, kako je kot otrok doživljal ponovno vzpostavitev meje z Madžarsko v času Informbiroja, Prosenjakovci, 25. januar 2020. Avtor fotografije: Božidar Flajšman.
Naslovnica prve številke časopisa Novi čas (15. marec 1945). Urejal ga je partizan in književnik Ferdo Godina.