»Otroci smo hodili na rapalsko mejo pobirat bombe. /…/ Enkrat smo jih prinesli domov in jih skrili med trske, ki jih je imela mama pripravljene za v peč. Nekega jutra sem z grozo in strahom zagledal, da mati vse to nese v peč. Pohitel sem za njo in poskušal z grebljo municijo spraviti iz peči. Ko je ravno takrat prišel oče in to videl, mi je primazal eno okrog ušes. Še dobro, da se je vse srečno končalo. Nevarne reči smo potem odnesli bratu Jakobu, ki je bil v partizanih.«Janez Žakelj (r. 1934) v: Jereb Filipič idr., Ti si mene naučila brati, 63.

»Tega leta so stari starši in moji starši skupaj obnovili in predelali vsa poslopja, a so jih morali že eno leto kasneje, 11. maja 1942, podreti, ker se je naša domačija znašla v obmejnem pasu. Nalog je prišel od Nemcev. Po njihovem ukazu za rušitev so starši imeli le dve možnosti: da poslopja porušijo sami in s tem ohranijo gradbeni material in skromno imetje ali pa jo porušijo Nemci. Zaradi nestrinjanja z ukazom so mojega očeta in starega očeta privezali za jablano na našem vrtu. Pred napolnjenimi puškami nemških stražarjev sta se morala v petih minutah odločiti.«Marija Jesenko (r. 1941) o rušenju v: Treven, Grenki spomini z Vrha Svetih Treh Kraljev, 44–45.

»Italijani so ostali v Žireh dobrih štirinajst dni. Za nedeljo (27. aprila) so bili že napovedani Nemci. Teh se je večina Žirovcev zelo razveselila. Že za časa italijanske zasedbe so pošiljali deputacije v Škofjo Loko in se hodili priporočat na Fužine, do koder so Nemci prišli. Prav na dan njihovega prihoda (27. aprila) pa jih je šla množica Žirovcev sprejet ter so jih v procesiji spremili do Žirov, noseč pred njimi rdečo zastavo s kljukastim križem.«Župnik Ivan Pečnik o prihodu Nemcev v Žiri v: Pečnik, Kronika župnije Žiri 1900–1941, 189.

»Pogledam skozi okno proti cesti. Žalostna procesija: moški, ženske, otroci, vsak ima svoj tovor, vmes vozički s prtljago in domača živina. Otroci jokajo, ženske kričijo po pomoči, moški rentačijo in se jeze. Dolge procesije se pomikajo proti Novi vasi in Račevi. Vmes letajo nedorasli fantiči na kolesih in silijo ljudi, naj hite, kar množico še bolj bega.«Župnik Ivan Pečnik o begu prebivalcev iz Žirov 8. aprila 1941 v: Pečnik, Vedno sem rad zidal, 123.

»Hiša je bila popolnoma uničena. Posamezno tramovje je na vse strani štrlelo v zrak. Zidovje prvega nadstropja hiše je bilo popolnoma prerešetano od krogel letalskih topov. Pogled na razvaline hiše je bil obupen. Uničen nam je dom, stanovanje. V trenutku smo postali brezdomci. Kaj pa bo sedaj, kaj nam je storiti?«Zdravko Rink o letalskem napadu na Žiri v: Mlakar, Tabor v Žireh, 60.

»So vpili ob treh popoldne: ‘Mamma mia!’ Pa so prišli sem in rekli: ‘Andiamo via, andiamo via! Italia e capitolato!’ /.../ Potem so začeli nositi k eni stari baraki kovčke. Neki brigadir je stopil do mene in mi rekel: ‘Imam harmoniko, pustil ti jo bom. Kapitulirali smo in moramo bežati. /.../ Če bomo prišli nazaj, jo boš vrnil, če ne, je pa tvoja.’ Jaz sem s tisto harmoniko takoj letel domov in jo skril v kozolec. Čez en teden smo kovčke ki so bili pri tisti baraki, pričeli nositi domov – v njih so bile obleke in brivski pribori – kako mi jo to takrat prav prišlo. Ko so izvedeli, da imam harmoniko, je prišla ena skojevka in rekla: ‘Harmoniko boste dali za miting.’ Jaz sem pa rekel: ‘Saj je nimam, so jo partizani že odnesli.’ V resnici sem jo imel skrito v kozolcu pod praprotjo. Nato so mamo odpeljali na štab in jo zasliševali. Zaradi odtujevanja državne imovine so jo skoraj obsodili na smrt.«Mirko Jereb (r. 1928)

»Spomnim se, kako so povedali, da je potrebno iti. Potem smo pobrali najnujnejše in odšli proti Idriji. Nekateri so vozili tudi živino, ampak le do Idrije. Tam smo šli na avtobuse. Prišli smo do Cutigliana. Tri tedne smo bili od doma. Ko smo prišli nazaj, so bili v hiši Italijani. Do klopi je bilo polno slame, ker so ležali noter. Pobrali so vse, kar je bilo vrednega. /…/ Pri nas je bil najmlajši brat star osem mesecev, bil je tak zdrav dojenček … in se je na poti prehladil in nam je na poti v Italiji umrl. Tako se je dogajalo, kot se sedaj z begunci.«Katarina Eržen (r. 1930)

»… Na Dolinci je bilo naenkrat vse pokonci, streli v zrak, rafali iz mitraljezov in vzkliki: ‘La guerra e finita, andiamo a casa!' Zmešnjava, nobene komande, orožje je frčalo vsevprek in obležalo med barakami. Tako se je neki oficir prestavljal sem in tja med vso to zmešnjavo, naenkrat odpel opasač in ga s pištolo vred vrgel med ostalo orožje. Še nekaj časa so vojaki tam okoli naveličano brcali odvržene reči, potem so si nadeli nahrbtnike z najnujnejšim in počasi odšli z Dolince. Davorin, ki se je ves čas motal med njimi, je imel na očeh samo tisto oficirjevo beretto v usnjenem toku. Ko je bil zrak čist, jo je z opasačem vred pograbil in odnesel domov.«Davorin Mrak o umiku Italijanov iz Idrije v: Balantič, Ranjena kotlina, 130.

»Drugi dan po razpadu Italije sem bil v Idriji dopoldne. Potem popoldne je pa že prišla nemška patrola. Sem jih srečal! Idrijčani so na Starem placu praznili italijanske zaloge, so se tepli, nikogar ni bilo, da bi naredil red /…/ Tovariš Johan, ne vem kje je dobil tukaj v Idriji eno karjolo, sva vsak en žakelj moke popokala. S tisto moko sva šla dol proti Fari (Sp. Idriji) in sva kmalu na Marofu srečala prve Nemce. Niso dali nobene glihe. Dva pred nama sta bila pa pijana. Eden je bil iz Idrije, drugi pa iz Kanomlje, ravno se je vrnil iz Belgije. Sta se napila in šla proti Fari, na ramah sta nesla ene italijanske puške. Potem smo srečali Nemce na triciklih, so tista dva kar z motorja postrelili. Če ne bi bila nosila tistih pušk, verjetno ne bi bilo nič. Tisti dan niso nič pobijali, samo tiste dva. Brž so tudi šli nazaj. Čez ene tri dni so pa prišli zares, potem je bil pa drenj.«Ciril Kumar (r. 1927)

»Pri nas je bila komanda nemške straže ob cesti, potem so bili tudi tukaj pri Medvedu, okrog in okrog Idrije so imeli svoje postojanke. Spomnim se, ko je njihov komandant – bil je lajtnant, s konjem ali peš hodil na obhod. Njega so se bali kot hudič. Zmeraj je naredil kontrolo, preveril čistočo in tako naprej. Če je opazil, da kaj ni v redu, je bila kazen za vojaka, da je moral s kompletno bojno opremo obiti vse postojanke okrog Idrije, povsod dobiti žige in se vrniti nazaj.«Miha Ferjančič (r. 1937)