Zaradi vse večjega razmaha partizanskega gibanja so začeli Italijani požigati vasi, ljudi pa deportirati v koncentracijska taborišča, predvsem na otok Rab in v Gonars.
Na Gorjancih/Žumberku so imeli Italijani obmejno postojanko v Radatovićih in Ostrižu. Italijanski vojak Giovanni Cuccu - Ivo, ki se je kasneje pridružil partizanom, je v svoji knjigi spominov zapisal: »Postojanka Radatovići je med nami veljala za kazensko, saj je imela manjšo posadko, bila pa je tudi precej daleč v hribih ter zato sila nevarna /…/ Dne 4. decembra (1942) se je naša posadka umaknila iz Radatovićev, v vas so ob velikem navdušenju domačinov vkorakali partizani. Pet dni kasneje smo tudi mi zapustili Ostriž in verjetno so za našimi petami tudi vanj prišli partizani ob prav takšnem navdušenju vaščanov.« Cuccu, Šestnajst mesecev med slovenskimi partizani, 42, 54.
Žumberak je že decembra 1942, skoraj leto dni pred italijansko kapitulacijo, postal svobodno ozemlje. Zato je na tem območju nastalo tudi veliko skupnih slovensko-hrvaških partizanskih bolnic, cesto med Brezovico in Radatovići pa so leta 1975 poimenovali v cesto partizanskih bolnic. O tem priča tudi spominska plošča v Brezovici.
Brati so bili pri partizanih, Tone, Janez in Jože /…/ Italijani so požgali našo hišo in Krstinčevo.(Avtor fotografije: Božidar Flajšman.)
Ko so se pojavile prve partizanske skupine, so [Italijani] z enim dekretom zahtevali, da iz vsake hiše en moški mora priti v Radatoviće /…/ Zajeli so preko 350 fantov /…/ namenili so jih v koncentracijsko taborišče Rab, da bi se tako zmanjšalo število potencialnih upornikov. Ena skupina 30 je zbežala, ostale so odpeljali na Rab.« Niko Drakulić iz Velikega Liješća. Avtorica fotografije: Sonja Bezenšek.(Avtorica fotografije: Sonja Bezenšek.)
Ker so partizani prerezali telefonski kabel, ki je povezoval italijanski obmejni postojanki v Radatovićih in Otrižu, so fašisti 7. avgusta 1942 požgali Bojanjo vas.(Avtor fotografije: Božidar Flajšman.)
Nam so Italijani hišo požgali, šest glav živine odgnali /…/. Zažgali so, ker je bil brat pri partizanih.(Avtor fotografije: Božidar Flajšman.)
Darka pripoveduje, da se je konec julija 1942 italijanski okupator znesel nad 36 družinami partizanov v Črnomlju. Njeni trije bratje so bili v partizanih, četrti brat je bil železničar na Gorenjskem v nemški okupacijski coni. Darka pa je bila skupaj z mamo in tremi sestrami internirana v taborišče Kampor na Rabu, nato pa še v Gonars.
Znan je bil primer, ko so uši otrokom dobesedno izjedle kožo. Starši so umrli, otroci so ostali. To je bilo grozno, grozno je bilo.(Avtorica fotografije: Sonja Bezenšek.)
Niti eden Žuničan ni šel v italijansko koncentracijsko taborišče. Imeli smo srečo, kajti kamioni so že prišli, da nas odpeljejo, pa je italijanski komandant v Žuničih to preprečil.(Avtor fotografije: Božidar Flajšman.)
Po pričevanjih Marije Starešinič s Preloke se je enaka situacija ponovila tudi v Bojancih. Zaradi ljubezni med italijanskim komandantom in dekletom Zoro iz Bojancev. Italijanski komandant je enostavno preprečil, da bi kogarkoli iz Bojancev odpeljali v internacijo.
Razmere v posameznih krajih so bile očitno različne.
