Druga svetovna vojna označuje enega izmed najbolj kritičnih trenutkov slovenske zgodovine. Štirje okupacijski režimi – nemški, italijanski, madžarski in režim ustaške Hrvaške – so Slovence razdelili med različne državne entitete ter jih v etničnem smislu obsodili na smrt – tudi z uporabo genocidnih metod. Eden izmed ključnih motivov za drugo svetovno vojno je bila revizija državnih meja, nastalih po prvi svetovni vojni. Revizija je potekala v škodo manjših narodov, tudi slovenskega. Po okupaciji in razkosanju so na Slovenskem nastale državne meje med silami osi. Meje so bile postavljene izključno po logiki delitve ozemlja in načrtovanega hitrega in nasilnega izginotja slovenskega naroda. Le na meji z Neodvisno državo Hrvaško (NDH) je meja potekala po nekdanji približni etnični razdelitvi ozemlja oz. (deloma) starih upravnih mejah. To je tudi edina meja, ki se je ohranila do danes.

V nemški rajh so prešla ozemlja Gorenjske, Koroške, Štajerske, severozahodnega dela Prekmurja in severnega dela Dolenjske. Italija je zasedla Notranjsko, Ljubljano, preostali del Dolenjske in Belo krajino. Madžarska je okupirala večino Prekmurja, NDH pa pet vasi v Posavju. Meja med okupacijskimi območji ni potekala po zgodovinski, upravni ali pokrajinski oziroma narodnostni meji. O postopkih razdeljevanja zasedenega slovenskega ozemlja ni bilo posebnih konferenc, na katerih bi se okupatorji izrecno pogajali o delitvi slovenskega teritorija. Odločanje o tem, kateri kos ozemlja bo pripadel posameznemu okupatorju in kje bodo tekle meje, je vodil izključno Hitler. Njegovi zavezniki so imeli sicer precej pripomb, ki pa so v glavnem ostale prezrte. Razmejitev je bila tako določena 12. aprila 1941 na podlagi Hitlerjevih navodil o razkosanju Jugoslavije. Vsi okupatorji so si svoj del teritorija ogradili z mejami, ki so ločevale posamezne okupacijske cone. Ko je prišlo do razmejevanja, so okupatorji podpisovali posebne meddržavne pogodbe.