Na oblačno in megleno cvetno nedeljo, 6. aprila 1941, so nemški bombniki že navsezgodaj zjutraj poleteli z zbirnih mest v okolici Gradca in pričeli z uničujočim bombardiranjem vojaških letališč pri Ljubljani, Brežicah in Zagrebu. Rogaška Slatina se je uvodnim bombnim napadom izognila zgolj za kratek čas. Luftwaffe je namreč na podlagi petokolonaških obvestil o začasnem prebegu okrožnega poveljstva Dravske divizije v Slatinski dom v Rogaški Slatini že 9. aprila nad Rogaško Slatino odvrgla več bomb. Dve sta padli v bližini Slatinskega doma, ena pa pri hiši Regine Čonč. Smrtnih žrtev in poškodovanih ni bilo. 11. aprila zgodaj zjutraj so se enote nemškega 51. armadnega korpusa prebile preko prelaza Pečica in vdrle do pomembnega vozlišča na Podplatu, kjer so si uredili štab svoje vojske. Del enot je nadaljeval pot proti Rogaški Slatini, Đurmancu in Zagrebu; del pa je zavil proti Mestinju in Brežicam. Na Podplatu, zahodnem obrobju zdravilišča, sta že pozno dopoldan pod nacističnimi streli padla dva mlada fanta.
Prihod nemške vojske v Rogaško Slatino in vzpostavitev okupacijske uprave
Medtem ko so se proti Rogaški Slatini valile nepregledne kolone dotlej najmodernejše vojske, so se v zdravilišču pripravljali na prevzem oblastnega aparata. Kulturbundovska trojica – Gustav Učesanek, Ludvik Brežinšek in Herman Neckermann – je 12. aprila 1941 v imenu vseh slatinskih Nemcev (volksdeutscherjev) zasegla občinsko upravo in čakala na nemškega župana (Amtsbürgermeister). Za vodenje občine je bil določen ustanovitelj in predsednik tamkajšnjega kulturbunda (Švabsko-nemška kulturna zveza), inž. Herbet Miglitsch. 14. aprila je kot Ortsgruppenführer v Občinskem domu v Rogaški Slatini prevzel upravljanje okupacijske občine. Pri vodenju administracije so mu pomagali tajnik, pomočnik in strojepisec. Miglitschev prevzem občinskega urada 14. aprila je sovpadal s Hitlerjevim poveljem o pričetku izvajanja nemške civilne uprave na zasedenih območjih v Sloveniji.
16. aprila so v Rogaško Slatino prispeli tudi oboroženi oddelki SA (Sturmabteilung), NSSK (Nacionalsocialistični motorizirani korpus) in zloglasna tajna državna policija (gestapo). Del se jih je namestil v hotelu Triglav pod Janino, del pa na gestapovskem sedežu v Občinskem domu. V obeh poslopjih so bili tudi zapori in mučilnice. Gestapo je imel svoje pisarne še v Ljubljanskem in Slovenskem domu. SA si je za sedež svojega delovanja izbrala hotel Erzherzog Johann (današnji Aleksander), ki je zaradi razgleda nudil najboljši nadzor nad zdraviliščem. V naslednjih mesecih in letih je slatinska SA v tem objektu vodila šolo za usposabljanje poveljniških kadrov slovenskega vermanšafta (oborožene veje Štajerske domovinske zveze), v okviru katere so se za vodje in namestnike vodij (podvodje) prirejali različni tečaji ter tekmovanja.
Nasproti občinske stavbe se je v Vili Čonč namestil tudi sedež krajevne skupine Štajerske domovinske zveze, ki ji je predsedoval župan Miglitsch in je skrbela za popolno ponemčenje Slatinčanov. Ko so se le-ti prijavljali v zvezo so morali najprej predložiti izjavo o arijskem poreklu staršev in starih staršev. Na podlagi posebnih rasnih pregledov, ki so se izvajali v podaljšku lekarniške stavbe (pred vojno Tržaški dom) nasproti Hotela Pošta, so morali nato pridobiti ustrezne rasno-politične ocene. Od konca maja do konca junija 1941 ni nihče iz šmarskega okraja prejel najboljše ocene, največ pa jih je bilo dodeljenih v III. rasno skupino – od najnižje četrte. Prijave nikakor niso bile prostovoljne, kajti Slatinčani so bili primorani izbirati med dvema opcijama: vključitev v zvezo, s čimer so lahko upali na morebitno preprečenje izgona, ali pa ječa oz. takojšna deportacija.
Zraven železniške postaje je bil kmalu po prevzemu oblasti ustanovljen tudi posebni delovni urad (Arbeitsamt), kjer se je vodila popisna statistika delovne sile v Rogaški Slatini. Po uvedbi splošne delovne obveznosti spomladi 1942 so morali delovni mobiliziranci v tem uradu pridobiti delovno vizo in ustrezne papirje za svoje potovanje v osrčje rajha. V Marijinem domu na današnji Stritarjevi se je namestilo osebje gozdne uprave.
Kmalu po prihodu v Rogaško Slatino leta 1941 je okupator v kraju izvajal celovito vzpostavljanje administrativne oblasti, ustanavljal upravne organe in nameščal zanesljivo lokalno osebje (pretežno volksdeutscherje), ki je v naslednjih tednih prevzemalo predvidene uradniške funkcije. Že sredi aprila se je semkaj z osebjem namestil tudi Robert Komarek, politični komisar Šmarja pri Jelšah, ki si je sedež svojega okrajnega urada prestavil iz Šmarja v Hotel Grazerheim (Ljubljanski dom). Rogaška Slatina je bila s 6.850 prebivalci (oktober 1941) druga največja enota v šmarskem okraju, kjer je sicer v pripadajočih 12 občinah prebivalo 44.995 oseb oz. 51.525 (junij 1941), dokler je Hum še spadal pod teritorij tretjega rajha. Po razpustitvi šmarskega okrajnega urada (18. junij) je postala Miglitscheva občina podrejena Dorfmeistrovemu uradu v Celju.
