Podobno kot drugod, so bili Romi preganjani tudi v Prekmurju. Nemške oblasti so pripravile načrte izselitev, a ga zaradi predaje Prekmurja Madžarom niso uresničile. Madžari so proti njim nastopili z ostrimi ukrepi, jim prepovedali rejo psov, uporabo dvokoles, uvedli so dnevne in nočne straže v romskih naseljih. Prisilili so jih, da delajo na madžarskih poljih (Rome iz Pušče so, na primer, poslali na delo v Šopron). Nekateri so od tam uspeli pobegniti, a so tiste, ki so jih prijeli, ustrelili, druge so deportirali v taborišča na Madžarsko ali v Nemčijo. Po podatkih Zveze Romov Slovenije je bilo v madžarska taborišča odpeljanih sedemindvajset Romov iz Prekmurja, navedena pa so tudi imena šestih Romov, ki so bili ustreljeni kot talci 27. 2. 1945 v Turnišču. Ivan Jerič, ki je na koncu uspel doseči, da jih je pred smrtjo spovedal, je dogodek opisal takole: Tretji dan po svojem prihodu v Turnišče so orožniki zalotili v polanskem logu 6 mladih ciganov, ki se niso odzvali pozivu k vojakom. Privlekli so jih v Turnišče. Komandant jih je vseh 6 obsodil na smrt. Poklical je okrožnega beležnika, da je pobral od njih podatke za mrliško knjigo. Beležnikova žena mi je prišla povedat, da so vsi obsojeni na smrt.
Medtem so si ob koncu pokopališča na moji njivi izkopali grob. V tem času sem se duhovno pripravil za posredovanje. Bilo je precej tvegano. Poveljnika Kissa sem prosil, naj jih preda vojnemu sodišču, ki je takrat poslovalo v Puževcih. Ni zaleglo nič, on da ima pravico jih obsoditi na smrt in sodbo izvršiti. Potem sem prosil, naj prizanese vsaj trem, ki so družinski očetje. Po daljšem prigovarjanju mi je obljubil, da bo tri očete izročil vojaškemu sodišču. Za ostale tri sem prosil, da jih spovem. »Ne, državljan, ki se ne odzove pozivu domovine, ki se vojskuje, ni vreden verskih tolažil, naj crkne kot svinja!« ... Ker ni bilo več časa, so jih privedli v en razred. Nudil se mi je strahoten prizor. Poveljnikova obljuba, da družinskih očetov ne bo streljal, ni držala, pripeljali so jih vseh šest. Morali so jih strahotno pretepati. Obraze so imeli vse plave od udarcev, oči vse v krvi, po glavi debele otekline, roke polomljene od udarcev, prsti so jim viseli polomljeni kot cunje. Obleke so bile vse krvave. Ob tem groznem prizoru so mi solze zalile oči.
Ko sem jim povedal, da so na smrt obsojeni, se niso dosti zmenili za to. Potem sem jih pozval, naj obude kesanje in sem jim dajal odvezo.
Po odvezi so jih takoj gnali na morišče. Deset orožnikov jih je spremljalo. Postrojili so jih ob izkopan grob. Šest strelov in šest mučenikov se je zgrudilo v grob. Ker se je eden še v grobu gibal, mu je orožnik dal dva strela v glavo. Streli so odmevali ob župnijskem gozdu. Nato je nastala grobna tišina, v kateri se je slišal krohot orožnika, ki je vprašal svoje zverinske pajdaše: »Ste videli, kako so cepale mrcine?«
Franc Kuzmič. Holokavst in Prekmurski Romi. V: Nuša Lešnik, Marjan Toš (ur.). Slovenski Judje, zgodovina in holokavst II. Maribor, 2013, 74; Jožek Horvat Muc, Dragoljub Acković, Rajko Đurić. Porajmos. Murska Sobota: Romani union, 2015; Ivan Jerič: Moji spomini. Zavod sv. Miklavža v Murski Soboti, 2000, 234-235.
