Ljubljana je po okupaciji postala obmejno mesto ter upravno središče t. i. Ljubljanske pokrajine, ene od italijanskih provinc, ki jo je vodil t. i. visoki komisar. To je bil najprej Emilio Grazioli (formalno še enkrat po kapitulaciji Italije, a brez dejanske oblasti in fizične navzočnosti), nato Giuseppe Lombrassa in nazadnje general Riccardo Moizo. Civilna uprava, policija, karabinjerji, finančna straža in obmejna milica so bili dejansko podrejeni vojski. Italijani so obdržali upravo nekdanje Dravske banovine, dodali pa so ji svoje urade. Italijanske in kasneje nemške oblasti so dovolile tudi slovenskega župana (najprej še predvojni župan Juro Adlešič, za njim Leon Rupnik in nazadnje kot generalni tajnik, ki je opravljal županske posle, Franc Jančigaj).
Del slovenskih politikov in duhovščine (skupaj s škofom dr. Gregorijem Rožmanom) se je z okupacijsko politiko hitro sprijaznil in pristal na kolaboracijo ter vključitev v Italijo. Že na začetku okupacije so pričakali italijanske okupatorje, jih pozdravili in jim izročili mestne ključe.
V nasprotju z njimi pa večina prebivalstva okupacije ni sprejela in Ljubljana je postala središče narodnoosvobodilnega gibanja. V njej je bila 26. oz. 27. aprila 1941 ustanovljena Osvobodilna fronta (OF), 22. in 23. junija pa Glavno poveljstvo slovenskih partizanskih čet ter druge organizacije OF. V mestu so tako delovale številne ilegalne delavnice, ciklostilne tehnike in tiskarne, ki so tiskale časopise in propagandno gradivo ter izdelovale ponarejene dokumente in druge papirje. Delovalo je tudi ilegalno zdravstvo. Od 17. novembra 1941 do 4. aprila 1942 pa je prebivalce hrabril legendarni radio Kričač, ki so ga izdelali študenti elektrotehnike.
OF oz. njeni organi so v Ljubljani organizirali vzporedno ilegalno oblast, okupacijske in kolaboracionistične pa, vključno z župani, niso priznavali ter so delovali kot »država v državi«. Celotno vodstvo OF je v Ljubljani delovalo vse do spomladi 1942.
Italijanski okupatorji so na upor odgovorili z represivnimi ukrepi. Že v prvem letu vojne so vpeljali policijsko uro, zaplembo radijskih aparatov, konfiskacijo avtomobilov, prepoved vožnje s kolesi (za vse kršitve je bilo zagroženo streljanje na kraju samem). Septembra 1941 so uvedli konfinacijo za politično sumljive prebivalce, novembra pa je začelo delovati vojaško sodišče in streljanje talcev je postalo sistematično. Februarja 1942 je bila Ljubljana obdana z bodečo žico. Tako zaprto mesto so skupaj s Prostovoljno protikomunistično milico (MVAC) v več racijah temeljito prečesali in aretirane pošiljali v koncentracijska taborišča.
Represivni ukrepi okupatorjev, vsesplošno pomanjkanje, zatemnitve, bombni alarmi proti koncu vojne, racionirana in nadzorovana preskrba, omejen promet zaradi žice in meje ter vrsta drugih tegob, ki jih je prinesla vojna, so med drugo svetovno vojno v temelju spremenili življenje Ljubljančanov. Parki so postali njive, rože je zamenjal krompir. O vojnem življenju jedrnato govori oznaka Revnograd, kot so Ljubljano med vojno imenovali njeni prebivalci. Kljub temu je velika večina Ljubljančank in Ljubljančanov podpirala narodnoosvobodilno gibanje. Iz Ljubljane so tako za partizane v času italijanske okupacije poslali nekaj deset železniških vagonov različnega materiala, za kar je poskrbela učinkovita odporniška organizacija med železničarji.
