Madžarska ni želela prelomiti dogovora o prijateljstvu in sodelovanju z Jugoslavijo iz 12. decembra 1940 in tako so Prekmurje in Medžimurje z bliskovito akcijo iz Avstrije vojaško zasedli Nemci. Enota, ki je najprej zavzela Dolnjo Lendavo, je nato šla prek Mure do Murskega Središča in naprej do Čakovca, ki so ga pred tem tudi bombardirali. 16. aprila 1941 so Prekmurje na svečanosti v Murski Soboti predali Madžarom. Med Nemčijo in Madžarsko zaradi navzkrižja ozemeljskih interesov, v katere je bila vključena tudi Romunija, ni bilo podpisane uradne pogodbe o mejah. Madžari, Romuni in Hrvati so hoteli Banat, ki so ga na koncu obdržali Nemci. Tako Madžarska kot NDH sta v Berlinu tudi intenzivno lobirali za svoje interese, Madžari s precej več uspeha, saj so bili zavezniki; NDH pa podrejena kvislinška državica. Na koncu so Nemci kot kompenzacijo za Banat dali Madžarski Medžimurje in Prekmurje. Prebivalstvo večinoma ni želelo pod Madžarsko. Ko je nemška vojska odhajala, so jo ponekod celo pospremili s cvetjem. V Prekmurju so Nemci obdržali kraje na Goričkem z večinsko nemškim prebivalstvom: Fikšince, Kramarovce, Ocinje in Rottenberg, in sicer kot del razdeljene Serdice. Podobno kot potok Ledava je razmejitveno vlogo imel tudi levi pritok Mure – potok Kučnica, ki je kot eden od mejnih vodotokov vse od srednjega veka dalje veljal za naravno razmejitveno črto med Nemškim cesarstvom in Ogrsko. Le da v času okupacije ni razmejeval Kraljevine Jugoslavije in Avstrije, pač pa Nemčijo ter Madžarsko. Tromeja je postala dvomeja. Madžarska je s tem dobila tudi del slovenskega ozemlja, ki si ga je sicer lastila NDH, in sicer Štrigovo in Razkrižje z okolico. Pred vojno sta bila kraja z okolico del Dravske banovine, le mesec dni pred začetkom vojne pa je prišlo do dogovora med katoliškima politikoma, vodjem SLS-a Franom Kulovcem in hrvaškim banom Ivanom Šubašičem, naj bi prišla v Banovino Hrvaško, v zameno pa bi Dravska banovina dobila občini Draga in Osilnica v Beli Krajini.
