Med Italijo in Nemčijo so bili na robovih Ljubljane državni mejni prehodi. Dva sta bila v Šiški, eden v bližini križišča Celovške ceste in Ceste Andreja Bitenca, in sicer pred današnjo Prušnikovo ulico, ki je bila takrat im. Celovška cesta in je šla skozi naselje (nova Celovška cesta je bila zgrajena leta 1977 in tedaj je stara postala Prušnikova). Drugi mejni prehod se je nahajal v bližini, na današnji Podgorski cesti, in sicer nad hišo, ki stoji na Cesti Andreja Bitenca 22. Na tako kratki razdalji sta bila dva mejna prehoda verjetno zato, ker je bila Celovška cesta mestna cesta, po kateri je vozil tramvaj, ki je tudi prečkal mejo, kar so Nemci oktobra 1941 prepovedali. Na Podgorski cesti pa je bil prehod verjetno zato, ker je bila tedaj to mnogo širša cesta, v bistvu glavna prometna žila, ki je povezovala Gorenjsko in Trst. Furmani pa so jo uporabljali za prevoz lesa. S postavitvijo meje med vojno in s kasnejšimi urbanističnimi spremembami je cesta izgubila pomen.

Mejni prehod je bil tudi na Ježici, in sicer na mostu čez reko Savo. Nemci so sicer mejo na Savi, ki naj bi bila naravna meja med Nemčijo in Italijo, prestavili na desni breg Save. Tako so svoje državno ozemlje na obeh delih Ljubljane neposredno povezali.