O razdelitvi slovenskega ozemlja med okupatorji ni bilo posebnih dogovarjanj ali konferenc. Meje je okvirno določil Hitler 27. marca 1941, dokončno pa s »Smernicami za razdelitev Jugoslavije « 3. in 12. aprila 1941 v enem od svojih glavnih stanov v Mönichkirechnu pri Dunaju. Konferenca o razdelitvi okupiranega jugoslovanskega ozemlja med nemško in italijansko delegacijo pod vodstvom zunanjih ministrov Ribbentropa in Ciana je potekala 22. aprila na Dunaju. Italijani so, čeprav se je Ciano pogovarjal tudi s Hitlerjem, lahko dali le svoje pripombe k njegovim odločitvam. Nemško-italijanska razmejitvena komisija, ki so jo ustanovili z državno pogodbo 8. julija 1941 v Berlinu, je nato smela narediti le nekaj manjših popravkov. Podobno je bilo s podpisom pogodbe med Nemčijo in Madžarsko, Nemčija je namreč sprva nameravala obdržati Prekmurje, potem pa se je zaradi zavezništva zadovoljila s štirimi nemškimi vasmi na Goričkem.
Uradne pogodbe med Madžarsko in NDH ni bilo, ker se slednja ni strinjala s priključitvijo Medžimurja k Madžarski. V odnosu do Italije NDH ni imela možnosti uveljaviti svojih zahtev, pogodba med njima pa je bila podpisana 18. maja 1941 v Rimu. Nemčija in NDH sta državni sporazum o mejah podpisali 13. maja 1941. Nekatera manjša nerešena vprašanja je tu reševala nemško-NDH-jevska komisija za meje, glavno besedo pa je imela Nemčija. Hrvati so med drugim želeli Razkrižje (ki ga niso dobili) in Hum na Sotli (z emocionalnimi razlagami, da je v občini dvorec Antuna Mihanovića, ki je leta 1846 napisal hrvaško himno). V zameno je bila NDH pripravljena Nemcem dati obalni pas na južni strani Drave pri Vinici. Poglavnik NDH-ja Ante Pavelič je sicer naročil obsežno zbiranje podatkov, s katerimi naj bi kasneje vendarle dosegli korekcijo meje z rajhom na slovenskem ozemlju, a do tega ni prišlo.
Glavni nemški pogajalec na terenu je bil diplomat Kurt von Kamphoevener (*17. julij 1887, Carigrad, †11. februar 1983, Garmisch-Partenkirchen). Kot vodja nemških delegacij za reševanje mejnih vprašanj in Ribbentropov opolnomočenec je v letih 1941–1943 urejal mejna vprašanja z Italijo, Madžarsko, Slovaško, NDH, deloval pa tudi drugod po Balkanu. V času dogovarjanja o slovenskem ozemlju je imel pisarno na Bledu, v Ljubljani in v Rogaški Slatini. Bil je sin nemškega oficirja in turškega maršala Louisa von Kamphövenerja. Pravo je študiral v Heidelbergu, Oxfordu in Göttingenu. Od leta 1911 je uslužbenec ministrstva za zunanje zadeve. Služboval je v Madridu (1911–1913, 1926–31), Sydneyju (1913–14), Sofiji (1916–18), Londonu (1920–23) in Liverpoolu (1923–26). Leta 1930 je vstopil v socialdemokratsko stranko, leta 1940 pa v NSDAP. Poleg drugih jezikov se je naučil ruščine in leta 1939 vodil komisijo za preselitev volksdeutscherjev s poljskih ozemelj, ki jih je dobila Sovjetska zveza. Po okupaciji in razkosanju Slovenije je bil od sredine oktobra do sredine novembra 1941 predstavnik Nemčije pri Visokem komisarju za Ljubljansko pokrajino v Ljubljani in je na podoben način urejal preselitev kočevskih Nemcev. Med vojno je bil tudi oficir za zvezo pri vojaški obveščevalni službi (Abwehr) v Rusiji, Atenah, Vrnjački Banji in v Zagrebu. Ameriški zasliševalec ga je avgusta 1945 označil za »visoko kultiviranega in kritičnega do nacistov «. V letih 1945–1946 je bil v ameriškem vojnem ujetništvu, a je že leta 1946 v Hamburgu začel poučevati tuje jezike. Leta 1950 je spet vstopil v diplomacijo in bil do upokojitve leta 1952 nemški generalni konzul v Carigradu.
