Meja med Nemčijo in Ljubljansko pokrajino je tekla od vzhodnih ljubljanskih predmestij proti jugovzhodu, severno od Stične, Šentruperta in Krmelja, mimo Bučke, ki je bila na nemški strani, proti Zameškemu, kjer je dosegla reko Krko. Po Krki je šla mimo Kostanjevice, ki je bila na italijanski strani, proti Bušeči vasi. Pred njo je meja prestopila Krko in se usmerila proti Gorjancem. V bližini Gadove Peči je dosegla točko, kjer je bila tromeja med Nemčijo, Ljubljansko pokrajino in Neodvisno državo Hrvaško (NDH). Meja, ki jo je določil Hitler, je bila strateška. Kot naravna meja se je ponujala reka Sava, vendar so Nemci želeli nadzorovati prostor južno od Save tudi zaradi obrambe gospodarsko pomembnega prostora. Strateško odločitev o meji dokazuje dejstvo, da je meja potekala po gričevnatem in hribovitem terenu, ki je Nemcem omogočal pregled tudi nad obmejnim italijanskim ozemljem.
Meja med Ljubljansko pokrajino in NDH je potekala od stare rapalske meje po reki Kolpi in nato po nekdanji meji med Dravsko banovino in Banovino Hrvaško proti Gadovi Peči.
Majhen del Dolenjske, pet vasi pod Gorjanci, je okupirala NDH in jih vključila v svoj upravni sistem. Za omenjene vasi je bila ena večjih težav tudi izselitev duhovnikov, tako da je bila duhovna oskrba le občasna, prihajala pa je iz frančiškanskega samostana v Samoboru.
Nove meje so ostro zasekale v Dolenjsko in jo razdelile na tri dele. Nemčija se je odločila mejo utrditi in je celotno mejno linijo, ne samo z NDH, pač pa tudi z Ljubljansko pokrajino, močno zavarovala. Iz obmejnega pasu so izseljevali prebivalstvo, da bi naredili prostor, med drugim za kočevske Nemce. Uradno prehajanje meje je veliko težavo predstavljalo ljudem, ki so zaradi službenih, kmetijskih ali drugih potreb morali oz. želeli prečkati mejo.
Zaradi partizanskega gibanja so se leta 1942 tudi Italijani odločili, da bodo utrdili mejo z NDH. Najprej so načrtovali utrditev meje na Gorjancih, nato pa so se odločili za utrditev v podnožju Gorjancev, kar je pomenilo, da bi Gorjance obkrožili. Na Dolenjskem so z utrjevanjem začeli na vzhodu in se postopoma pomikali proti zahodu, z žico pa so obdali tudi Novo mesto.
