Črnomaljski župnik Lojze Jože Žabkar je 3. avgusta 1943 v svojem dnevniku Izpovedi zapisal: »Metlika – sami bunkerji, žice, jarki. Italijani še zmeraj napenjajo žico (Rosalnice–Slamna vas). Čemu, ko se imperij podira? Mnogi lepi spomini me vežejo na Metliko – tu sem bil pred šestimi leti kaplan in sem se odlično počutil. A danes je vse drugače.« Žabkar, Izpovedi, 89.
V Metliko je italijanska vojska vkorakala 4. maja 1941. Spomladi 1942 pa so jo obdali z bodečo žico, strelskimi jarki in 20 bunkerji. Na partizanski skici je z rdečo črto prikazan potek bodeče žice okoli Metlike. Poročilo štaba Vzhodno-dolenjskega odreda z dne 15. februarja 1943 pa vsebuje prilogo k skici. V njej je podroben opis oborožitve ter namestitve posameznih utrdb. Preberemo lahko, da je imela posadka v Metliki 500 mož (vključno z milico, karabinjerji, financarji in belo gardo). V neposredni bližini Metlike pri Rosalnicah pa so Italijani začeli julija 1943 graditi belokranjski del utrjene linije proti Hrvaški. Z utrjeno mejo so skušali onemogočiti prehajanje partizanskih brigad iz Hrvaške v Ljubljansko pokrajino in obratno. Zgrajenih je bilo pet betonskih bunkerjev, med njimi pa je bilo napetih več vrst bodeče žice. Arhiv RS.
Na začetku okupacije so se, posebej otroci, kopali na metliškem kopališču na Kolpi skupaj z italijanskimi vojaki in oficirji, kasneje pa so potrebovali prepustnice za prehod iz ožičene Metlike.(Avtorica fotografije: Sonja Bezenšek.)
Marija Koležnik na ožičenem mejnem mostu čez Kolpo pri Metliki 9. februarja 2019. Njena rojstna hiša stoji slabih 500 m stran od tega mejnega mostu in je najbližja sedanjemu mejnemu prehodu. Kjer zdaj stoji tabla z zastavo Republike Slovenije in Evropske unije, je med drugo svetovno vojno stala hiša, ki jo je italijanska vojska spremenila v bunker (prikazana na zemljevidu). Po kapitulaciji Italije so partizani most minirali.
»Prišli so partizani in so nas vse bližnje sosede obvestili: 'Vsa okna odpret, vse kar je steklenega postavit na tla in se umaknit daleč gor.' Minirali so sredino mosta /…/ Most je pal v obliki črke V.« Porušen most pa ni zaustavil vdora ustašev. Marija pripoveduje: »Prvič so prišli ustaši v novembru 1943 na naše slovensko ozemlje, takrat je bilo že osvobojeno ozemlje. Takrat so zažgali nam in sosedom gospodarska poslopja, tako da je gorelo pri nas, Štuparjevih, Vrtačičevih, Milčinovičevih in Milekovih v Križevski vasi. Zažgali so samo gospodarska poslopja. K nam so tudi prišli ustaši, nas postrojili ob steno in ker so bili domačini iz hrvaških vasi, moj oče in mama so jih dobro poznali, so samo zahtevali, kje je brat, ker so vedeli, da je šel v partizane. Stali smo ob steni, da nas bodo postrelili. Ja se tega vse spominjam, ne vem pa, kak so govorili starši, da je prišel en nemški oficir in je nad ustaši skričal, da so nas pustili pri miru. Odpeljali pa so nam prašiča in to kar lepo rejenega. Potem smo pa seveda pogorišče gasili.«(Avtor fotografije: Božidar Flajšman)