Druga svetovna vojna označuje enega izmed najbolj kritičnih trenutkov slovenske zgodovine. Štirje okupacijski režimi – nemški, italijanski, madžarski in režim ustaške Hrvaške – so Slovence razdelili med različne državne entitete ter jih v etničnem smislu obsodili na smrt – tudi z uporabo genocidnih metod.

Razsežnosti etnocidnega in genocidnega ravnanja okupatorjev so vidne v številu žrtev (skupaj s povojnimi obračuni blizu 100.000, več kot šest odstotkov prebivalstva); v prisilnih migracijskih gibanjih in prehodih meje. 58.522 Slovencev je bilo v nemških in italijanskih, 688 v madžarskih, okrog 400 v hrvaških koncentracijskih taboriščih, blizu 20.000 v konfinaciji in na prisilnem delu, 80.000 v zaporih. Deportirali so tudi 571 prekmurskih Judov, večina jih je bila umorjena v taborišču Auschwitz. Nemci so nameravali izgnati od 220.000 do 260.000 Slovencev, uspelo jim jih je 63.000. Okrog 17.000 jih je prek nemško-italijanske meje uspelo zbežati v nemško okupacijsko cono. V italijansko okupacijsko cono je zbežal ali po legalni poti prek meje prišel tudi del od 10.000 ljudi, ki so jih iz nemške okupacijske cone izgnali v Neodvisno državo Hrvaško (NDH). Iz italijanske okupacijske cone so na izpraznjena slovenska ozemlja ob hrvaški meji preselili 17.000 kočevskih Nemcev, ki so po vojni zapustili Slovenijo ali bili izgnani.

Na zemljevidu nove, nacistične Evrope, v kateri je nemški rajh segal od Severnega rta na Norveškem do zadnjega grškega otoka, od Moskve do Kanalskih otokov, Slovencev ni bilo. Znova so si prostor pod soncem priborili z narodnoosvobodilnim bojem.

Eden izmed ključnih motivov za drugo svetovno vojno je bila revizija državnih meja, nastalih po prvi svetovni vojni. Revizija je potekala na škodo manjših narodov, tudi slovenskega. Po okupaciji in razkosanju so na Slovenskem nastale državne meje med silami osi. Meje so bile postavljene izključno po logiki delitve ozemlja in načrtovanega hitrega in nasilnega izginotja slovenskega naroda. Le na meji z NDH je meja potekala po nekdanji približni etnični razdelitvi ozemlja oz. (deloma) starih upravnih mejah. To je tudi edina meja, ki se je ohranila do danes.

Z zasedbo slovenskega etničnega ozemlja je bilo leta 1941 na Slovenskem pet različnih mejnih območij in meja. Te so bile: meja med Nemčijo in Madžarsko, meja med Madžarsko in NDH, meja med Nemčijo in NDH, meja med Italijo in Nemčijo ter meja med Italijo in NDH. Kljub formalni vključitvi t Ljubljanske pokrajine v Italijo je še vedno ostala tudi rapalska meja, ki je ločevala primorske Slovence od preostalih. Le meja s Hrvaško, ki je slonela na starejših razmejitvah, se je ohranila do danes. 20.000 kvadratnih kilometrov današnjega slovenskega ozemlja je delilo kar 560 kilometrov okupacijskih meja. Potekale so od zamočvirjenih porečij Mure in Drave do vrha Triglava; od Sotle in Kolpe do Peči nad Ratečami; od predmestij Ljubljane prek Polhograjskega hribovja in doline Sore do Idrije in naprej.

Vsi okupatorji so si svoj del teritorija ogradili z mejami, ki so ločevale posamezne okupacijske cone. Oblikovanje vseh meja so pospremili vojno nasilje, deportacije prebivalstva, prebegi iz ene okupacijske cone v drugo, hkrati pa so zaradi življenjskih potreb in partizanskega odpora (ki razkosanja ni priznaval in se je boril proti njemu) nastajali tudi utečeni ilegalni prehodi. Vse to je neizogibno povzročilo številne travme ter pretrgalo tradicionalne vzorce migracij, kmetovanja in trgovine.

* * *

Triletni projekt (2018–2020) Napravite mi to deželo nemško … italijansko … madžarsko … hrvaško! Vloga okupacijskih meja v raznarodovalni politiki in življenju slovenskega prebivalstva./Make This Land German ... Italian ... Hungarian ... Croatian! The Role of the Occupation Border in the Denationalization Policy and the Lives of the Slovene Population izvaja ekipa zgodovinarjev in geografov z Oddelka za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU, Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani, Inštituta za novejšo zgodovino v Ljubljani; kot zunanji partner sodeluje tudi Inštitut za narodnostna vprašanja. Projekt financira ARRS.

Namen raziskave, popularno poimenovane Okupacijske meje, je večplasten:

• s pomočjo posebnih tehnik podatke s starih zemljevidov prenesti v satelitski sistem in tako natančno locirati potek vseh navedenih meja;
• odkriti ostanke meja na terenu, kjer si ekipa pomaga t. i. lidar tehniko in potem postopoma, korak za korakom raziskuje in evidentira ostanke bunkerjev, stražnih stolpov, ostankov žičnih ovir;
• s pomočjo arhivskih gradiv iz domačih in tujih arhivov in zlasti intervjujev čim bolj živopisno dokumentirati življenje ob mejah. Raziskovalna ekipa je doslej zbrala različne zapise in naredila več kot 110 intervjujev o težkem življenju obmejnega prebivalstva. Iz pričevanj je razvidno, kako so meje sekale posestva, njive, vasi; kako so zaradi meje preseljevali ljudi in uničevali hiše in gospodarska poslopja; kako so meje prehajali zaradi preživetja, obdelovanjem svojih polj na drugi strani, tihotapljenja, stikov s sorodniki, zaradi verskih in drugih potreb. Kako so zaradi preživetja poskušali najti modus vivendi z okupatorji in njihovimi sodelavci na eni in partizani na drugi strani. Mnoga pričevanja govorijo o smrtih, ki so sorodnike ali sovaščane doletele na minskih poljih ali so jih ustrelili stražarji. Posledice okupacijskih meja, vključno s smrtmi zaradi minskih polj, so življenje prebivalcev zaznamovale še leta po vojni;
• prikazati aktualnost tedanje situacije, saj se nekatere prakse iz tistega časa, kot je ožičenje meje, zapiranje prehodov, oteževanje prehajanja meja ponavljajo tudi danes. Vprašanje meja in njihovega prehajanja je še vedno eno ključnih vprašanj tako v Evropski uniji, ki naj bi bila brez meja, kot – še posebej – na Balkanu, med državami, ki želijo vstopiti v EU. Tako stanje nakazuje, da Evropska unija tiho, korak za korakom in brez premisleka o širših razsežnostih svojega ravnanja, drsi v razmere, kakršne so bile tedaj.

Raziskovalna ekipa sledi konceptu t. i. public history – tako v smislu dela z ljudmi na terenu kot s sprotnim objavljanjem rezultatov in interakcijo z lokalnimi okolji, gozdarskimi službami, lovskimi društvi in zainteresiranimi posamezniki ter z vključevanjem študentov v raziskavo.

Raziskava se odmika od ideologizirane zgodovine druge svetovne vojne na Slovenskem, kot smo je bili doslej vajeni. Znotraj znanega okvira velikih procesov prinaša zgodovino t. i. malih ljudi, ki so v že sicer nečloveškem vojnem okolju živeli in (če jih niso izselili, seveda) poskušali preživeti ob okupacijskih mejah.

Delo raziskovalne ekipe in dosežke raziskave lahko spremljate na https://www.facebook.com/OkupacijskeMeje/.