Okupacijska meja v Beli krajini 1941

Meni

Okupacijska meja v Beli krajini 1941–1945

Okupacijska meja med fašistično Italijo in Neodvisno državo Hrvaško (NDH) je v Beli krajini potekala po meji sreza od Trdinovega vrha po grebenu Gorjancev/Žumberka do reke Kolpe pri Božakovem, nato pa po reki Kolpi navzgor do Predgrada. Da bi preprečili prehajanje meje slovenskim in hrvaškim partizanskim brigadam, so Italijani nameravali mejo na Gorjancih/Žumberku utrditi s pasom žične ograje in bunkerji. Ob Kolpi navzgor naj ne bi bilo žične ograje, ampak samo utrjeni mostovi in drugi objekti. Zaradi kapitulacije jim je spomladi 1943 uspelo zgraditi le šest bunkerjev pri Metliki. Meja je močno zarezala v vsakdanje življenje ljudi, zelo so bili prizadeti predvsem kmetje, ki so imeli zemljo na obeh straneh meje. Prebivalci Žumberka s pravoslavnimi koreninami so bili mnenja, da je meja tudi koristna, ker je ustašem preprečevala, da bi prihajali na italijansko okupirano območje.

Maja 1941 so bili tudi posamezni poskusi, da bi se del sreza Črnomelj (Bela krajina) priključil NDH (Občina Radatoviči), in tudi poskus, da se celotna Bela krajina priključi nacistični Nemčiji

Zelo hitro pa se je razvilo močno partizansko gibanje, tako da so Italijani že decembra 1942 zapustili manjše, predvsem obmejne postojanke. Od takrat naprej so se zadrževali le še v večjih krajih: Črnomlju, Vinici, Starem trgu ob Kolpi, Metliki. Slednjo so v celoti obdali z bodečo žico in bunkerji.

Po kapitulaciji Italije septembra 1943 je Bela krajina postala svobodno ozemlje, kjer se je nastanil Glavni štab Narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Slovenije, Izvršni odbor Osvobodilne fronte in vrsta drugih inštitucij. Do konca vojne je Belo krajino doletelo le še nekaj posameznih vdorov Nemcev in ustašev.

Dandanes se nehote same po sebi ponujajo primerjave med nekdanjo okupacijsko mejo in sedanjo ograjeno in ožičeno mejo z Republiko Hrvaško, še posebej ob reki Kolpi.

Italijanska vojska je 4. maja 1941 vkorakala v Metliko. Rus, Kronika mesta Metlike, 15. Na sliki v bunker spremenjena hiša pri mostu čez Kolpo, in 1942. Fotografijo hrani Božidar Flajšman.

Ostanki italijanskega bunkerja pri Rosalnicah, postavljeni so bili na vzpetinah sredi polj. Avtor fotografije: Sonja Bezenšek. Črnomaljski župnik Lojze Jože Žabkar je v svojem dnevniku 3. avgusta 1943 zapisal: »Metliški prošt Alfonz Klemenčič danes goduje, zato sem se ob enajstih odpeljal k njemu. Metlika – sami bunkerji, žice, jarki. Italijani še zmeraj napenjajo žico (Rosalnice – Slamna vas). Čemu, ko se imperij podira? Mnogi lepi spomini me vežejo na Metliko – tu sem bil pred šestimi leti kaplan in sem se odlično počutil. A danes je vse drugače.« Žabkar, Izpovedi (pesmi in dnevnik), 89.

Izrez iz italijanskega zemljevida o gradnji utrjene linije med Italijo in NDH pri Metliki. Rumene pike označujejo že zgrajene betonske bunkerje pri Rosalnicah. SI AS 1773, t. e. 773, Poveljstvo 14. pehotne divizije Isonzo. Avtor fotografije: Blaž Štangelj.

Partizanska skica italijanske postojanke v Ziljah ob Kolpi pri Vinici. SI AS 1851, Glavni štab, t. e. 59, p. e. 1680. Avtor fotografije: Blaž Štangelj.

Intervju: Gabre Bogdanovič

Bil pa je strah, da bi ustaši prišli. Ustaši so znali, da so bili Radatoviči opredeljeni za NOB, Žumberčani smo bili sovražniki NDH.

(Avtor intervjuja in fotografije: Božidar Flajšman, posnel na video: Danilo Orlič, Hrast pri Metliki, 29. junij 2017.)

Intervju: Marija Starešinič

Izjava preloškega župnika Jožeta Pokorna:

Dekleta, zdaj so v Preloki tuji ljudje, ki nosijo uniforme. Ako bo šla katera s temi fanti plesat, ali da bi se z njimi družila, ona ni vredna, da bi jo po vojni en slovenski fant povohal, ni vredna, da jo obsije slovensko sonce.

(Marija Starešinič (roj. 1925). Avtor intervjuja: Božidar Flajšman, avtor fotografije: Sonja Bezenšek, posnel na video: Danilo Orlič, Preloka, 23. september 2017.)