Mejo so redno nadzorovali s patruljami, ki so jo obhodile dvakrat podnevi in enkrat ponoči, na mejnih prehodih pa so bile stalno nameščene straže. Za nadzor meje so služili tudi stražni stolpi, najbližji do sedaj evidentirani stolp se je nahajal na hribu Kovček nad Suhim Dolom pri Lučinah.
Zaradi strožjega režima, ki so ga vpeljali Nemci, je bilo prestopanje meje oteženo, s čimer so bile pretrgane nekatere ustaljene povezave. Posledice razmejitve so se tako kazale na vseh področjih: zasebnem, verskem, prometnem, gospodarskem in upravnem. V želji po ohranjanju stikov z bližnjimi, verski oskrbi, ki je v nekaterih krajih ni bilo, in zaslužku se je moralo prebivalstvo posluževati ilegalnega prehajanja meje. Naskrivaj so mejo prehajali tudi zaradi potencialne internacije, deportacije ter mobilizacije. Dejanje, ki je bilo vsled utrjenosti meje izjemno nevarno, se je pogosto končalo tragično.
Postopno čiščenje obmejnega pasu
Nevarnost je ostala tudi po kapitulaciji Italije, nemški zasedbi Idrije 23. septembra 1943 ter umiku Nemcev iz Žirov 23. oktobra 1943. Nemška vojska je odpeljala nekaj min in mrež ter odprla cestne zapornice. Obmejne ovire so odstranjevale tudi partizanske enote, ki so si tako olajšale prehode, mine pa so uporabile v bojih. Manjši del ovir so pobrali tudi prebivalci sami. Večinoma pa je fizična prepreka ostala vse do konca vojne.
Nato je sledil proces njenega odstranjevanja, ki pa je trajal še leta po vojni. Odstranjevanje žičnih ovir in minskih polj je bilo v domeni Jugoslovanske armade, sodelovali pa so tudi lastniki zemljišč. Zaradi nerazrešenega mejnega vprašanja z Italijo je bilo tudi po vojni potrebno zaprositi za dovoljenje za prehod nekdanje rapalske meje. Na področju se je tako čutil obmejni pritisk vse do priključitve Cone B Julijske krajine k Jugoslaviji.
Kljub italijanski zasedbi Ljubljanske pokrajine aprila 1941 se je na rapalski meji še vedno vršil policijski in davčni nadzor. Bogomir Eržen iz Idrije (desno) se je med dopustom (služil je v italijanski vojski) z bratom Danijelom odpravil v Rovte, kjer sta pri nekem mesarju kupila brzostrelko, češko zbrojevko, in jo mimo financarske postaje v Dolah pretihotapila v Idrijo. Orožje sta ob začetku odpora proti Italijanom leta 1942 izročila Vojkovi četi in tudi sama odšla v partizane. Fotografiji hrani Ivica Kavčič.
3. decembra 1943 je bil del Gradnikove brigade nastanjen na kmetiji pri Mrzlikarju nad Otaležem, ko jih je nenadoma presenetila kolona 150 Nemcev iz Idrije. Mrzlikarjev kozolec je začel goreti, med člani Gradnikove brigade pa je nastala velika zmeda. Več deset borcev je bežalo v smeri proti nekdanji italijansko-nemški meji, utrjeni z žičnimi ovirami in minskimi polji, od koder so se kmalu zaslišale močne eksplozije. Za velik del od 37 padlih tistega dne so bile usodne prav smrtonosne obmejne ovire. Fotografija prikazuje pri napadu ujetega partizana, ki so ga Nemci nato odvedli v Idrijo. Fotografijo hrani Aleksander Eržen.
V fašistični kasarni na Mrzlem vrhu (nad Vodičarjem) so se v času okupacije neuradnih druženj z Italijani udeleževali tudi nemški obmejni policisti, ki jih je na drugo stran pritegnilo italijansko vino. Po enem od takšnih srečanj so se v spremstvu Italijanov vračali na drugo stran meje, v bližini katere so sprožili mino. Lokacijo, kjer sta zaradi eksplozije umrla Nemec in Italijan, prikazuje zgornja karta. During the time of the occupation, the German border police officers, who were attracted by Italian wine, would also attend the unofficial social events with the Italians in the Fascist barracks at Mrzli Vrh (above Vodičar). When the Germans, accompanied by Italians, were returning from one of such meetings to the other side of the border, they accidentally set off a landmine in its vicinity. The location where a German and an Italian lost their lives is depicted by the map above.
Na fotografiji je prošnja za izdajo potne dovolilnice. V prošnji za prestop meje med FLRJ ter Cono B Julijske krajine je prosilec navedel smer, lokacijo ter razloge za prehod. SI ZAL ŠKL, 0030, 4, 34, leto 1946, 2, 01.
V okviru projekta poteka evidentiranje ostankov mejne infrastrukture na terenu. Vodja projekta, Božo Repe, med ogledovanjem ostankov vojašnice mejne milice na Spodnjem Vrsniku. Avtor fotografije: Božidar Flajšman.
15. februarja 1942 je vstopila v veljavo določba, da se mejo lahko prehaja samo z uradnim dovoljenjem ter veljavnimi obmejnimi listinami. V objavi je vidno, da je bil uradni mejni prehod tudi v Žireh. SI ZAL ŠKL, 0268, 79, OK-C-15.
