Čeprav se je odporniško gibanje v Prekmurju po razvitosti bistveno razlikovalo od gibanj v preostalih delih Slovenije, pa so se tudi na levem bregu Mure med okupacijo oblikovale štiri manjše oborožene skupine. Prva odporniška organizacija, ki jo je vodil Štefan Kovač, je bila del enotnega gibanja v organizaciji Komunistične partije Slovenije in je začela delovati po napadu sil osi na Sovjetsko zvezo. Po razbitju odporniškega gibanja oktobra 1941 pa vse do jeseni 1944 v Prekmurju ni bilo oboroženega odpora. V začetku oktobra 1944 sta v Prekmurju delovali dve manjši oboroženi enoti. Džemsova četa je v Prekmurje prišla s Štajerske s ciljem vzpostavitve partizanstva in političnih organizacij, skupina Šumenjaka in Kramarja pa je ob pričakovani kapitulaciji Madžarske poskusila prevzeti oblast. Nobena od obeh skupin svojih ciljev ni uresničila. Četrta organizacija, ki je delovala v Prekmurju, je bila Prekmurska četa, ustanovljena januarja 1945. Enotam Rdeče armade je v začetku aprila istega leta pomagala pri osvobajanju Prekmurja.