Po kapitulaciji Jugoslavije ter razkosanju ozemlja so bili celotna slovenska Štajerska, severozahodni del Dolenjske in vzhodni del Gorenjske vključeni v teritorialno- upravno enoto Spodnjo Štajersko pod oblastjo Nemčije. Le-ta je zasedeno ozemlje imela za svoje nacionalno in ga je želela čim prej formalnopravno priključiti. Tako je bila na Spodnjem Štajerskem 14. aprila vzpostavljena začasna civilna uprava, katere šef je postal Siegfried Uiberreither z akcijskim štabom v Gradcu. Sledila je upravna delitev območja ter njegova priprava na priključitev, h kateri naj bi pripomogel množičen izgon Slovencev, kolonizacija Nemcev ter popolno ponemčenje preostanka prebivalstva. Na podlagi rasne ocene ter primernosti za ponemčenje so veliko število ljudi predvideli za izselitev v Nemčijo, Srbijo in na Hrvaško. Le-to je vodil preselitveni štab v Mariboru s pomočjo nekaterih preselitvenih taborišč, npr. Rajhenburg.

Ponemčenju je služila vpeljava nacističnega reda, veljati so začeli rasni in drugi zakoni; spomladi leta 1942 je bila tako uvedena vojaška obveznost in s tem prisilna mobilizacija v Wehrmacht. Tiste, ki so ostali na svojih domovih, so želeli streti z ukinjanjem društev, organizacij ter zaplembo premoženja. Poskušali so jim preprečiti uporabo slovenskega jezika – načrtovali so namreč, da bi v roku štirih let vsi govorili nemško. Tako so prepovedali slovenski tisk, uničevali knjige, uvedli obvezne tečaje nemščine, ki je prevladala tudi v izobraževalnem sistemu, in spreminjali krajevna imena. Tiste, ki pa so bil ocenjeni kot bolj primerni za ponemčenje, so bili izpostavljeni prisilnemu vpisu v nemške organizacije, npr. Štajerska domovinska zveza, ki je imela tudi oborožene formacije – Wehrmannschaft. Kljub opisanim ukrepom pa zaradi težav okupatorja in odpora Spodnja Štajerska ni bila nikoli formalnopravno priključena tretjemu rajhu.