Vojna je za prebivalce Rogaške Slatine, predvsem pa okoličane na njenem vzhodnem in jugovzhodnem delu prinesla še eno pomembno novost. Po delitvi slovenskega ozemlja med okupatorje je tam potekala meja med nemškim Tretjim rajhom in Neodvisno državo Hrvaško. Mejna vprašanja glede točnega poteka meje so Nemci in Hrvati razrešili do konca junija in reka Sotla je postala mejna reka. Za velik del Hrvatov iz Hrvaškega Zagorja onkraj meje, ki so od nekdaj dnevno migrirali na slovensko stran v službo, trgovino, k zdravniku, v cerkev ipd., je postal prehod naenkrat zelo otežkočen. Meja so Nemci kmalu močno zastražili, varovali so jo z minskimi polji, žičnatimi pregradami, stražnimi stolpi, postojankami s strojnicami itd. V mejnem pasu so podrli vse stavbe in izsekali gozd, približno 50 metrov na široko, s čimer so omogočili širši nadzor obeh strani meje. To so dosegli predvsem z uporabo prisilnega dela, v katerega je bilo vključeno lokalno prebivalstvo. Lastnik je podrti les lahko odstranil in ga porabil za lastne potrebe, če ga ni, so ga odstranili prisilni delavci za potrebe Nemcev. Vej niso smeli skladati na kupe, temveč so jih razmetali po čim večjem območju goloseka, da bi tudi na ta način zatrli rast podrasti.
Na meji so redno patruljirali. Ob njej je pogosto stal stražni stolp, zgrajen iz štirih nosilnih drogov, ki so bili iz dvojnih debel, na vrhu pa je bilo približno 3x3 metre veliko pokrito stražarsko mesto. Dostop do stražarskega mesta je bil po lestvi ali lesenih stopnicah. Poleg stolpa so pogosto zgradili še bunkerje in namestili telefonsko povezavo. Nemci so mejo v okolici Rogaške Slatine začeli utrjevati z varovali že jeseni leta 1941.
Smrtne žrtve na meji
Vzdolž meje – reke Sotle – so postavili dva metra visoko pleteno ograjo, na vrhu katere je bila v treh vrstah bodeča žica. Za njo so po tleh položili dva do tri metre na široko zveriženo bodečo žico, nato pa nekaj metrov narazen še pehotne mine. Te je položila vojska, vse ostalo delo so opravili mobiliziranci. Uporabljali so troje vrst min: 1) t. i. sifonarice, ki so bile predvsem strašilne, so bile postavljene deset metrov od žice, 2) črne mine, po obliki zobate in veliko bolj nevarne, so bile postavljene tik ob meji, 3) najbolj nevarne so delovale na pritisk ok. 30 kg.
Največjo nevarnost za lokalno prebivalstvo so predstavljale ravno mine. Zaradi njih je bil ljudem otežen ali kar onemogočen prehod do njiv, gozdov, pot do trgovine, zdravnika ali cerkve pa se je znatno podaljšala. Tudi živina se ni mogla več pasti v obmejnem pasu, saj je pogosto prihajalo do detonacij min in poginov živali, ko je žival posegla prek žic. Niso pa bile le živali žrtve min, temveč tudi ljudje.
Po do sedaj znanih podatkih je bilo v okolici Rogaške Slatine (od Dobovca do Podčetrtka) med Nemčijo in NDH štirinajst mejnih prehodov. To so bili: Št. 1: Furt zwischen Terlitschner und Hromec, neformalno ime: »Terlično-Hromec«; maloobmejni promet. Št. 2: St. Rochus-Burmanec; Eisenbahnübergang (železnica) za velikoobmejni promet. Št. 3: Brücke bei Grenzpfahl 75, Fahrweg von Dobrowetz nach Lupinjek beim kroatischen Schulhaus; maloobmejni promet. Št. 4: St. Rochus-Lupinjak; neformalno ime: »St. Rochus-Lupinjak«; maloobmejni promet; tudi Strassenübergang za velikoobmejni promet. Št. 5: Steg und Furt bei Grenzpfahl 63 nördlich von Klenovec; maloobmejni promet. Št. 6: Brücke bei Grenzpfahl 59; malooobmejni promet. Št. 7: Rohitsch-Hum; velikoobmejni promet. Št. 8: Brücke bei Grenzpfahl 38, Gehöft Meringovetz; maloobmejni promet. Št. 9: Clementbrücke oz. Klementbrücke, Brücke bei Grenzpfahl 31 (tudi: Clementbrücke Grenzpfahl 31) ; neformalno ime: »Pri Klemenovem«, »Pri Klemenu«, »Čez Klemenovo« ; maloobmejni promet. Št. 10: Brücke bei Grenzpfahl 29; neformalno ime: »Čerena« ; maloobmejni promet. Št. 11: Brücke bei Grenzpfahl 27 tudi Zurmanbrücke- Schwerko Grenzpfahl 27; neformalna imena: »pri Mlinarčku«, »pri Mlinarju«, »pri Mlinu«, »pri Šerbaki «, »Stari Col« ; maloobmejni promet. Št. 12: Brücke bei Grenzpfahl 19 (tudi Borschitz Grenzpfahl 19); neformalno ime: Pri »Bajti«; maloobmejni promet. Št. 13: Nimno-Brezno Grenzpfahl 10; maloobmejni promet.
Primer dvojezične obmejne prepustnice (»Grenzkarte«), ki jo je imel Alojz Welle iz Rogatca. Vsaka dovolilnica je poleg uradnega žiga okrožnega carinskega urada in datuma izdaje ter veljavnosti vsebovala tudi opis imetnika s podatki o starosti, poklicu in kraju zaposlitve. V desnem zgornjem kotu je bil še prostor za fotografijo. Arhiv RS.
Franc Mikša - Maganatov Francl (na sliki zgoraj) je bil doma tik ob Sotli na hrvaški strani meje. Na velikonočno nedeljo leta 1944 je ilegalno prestopal mejo po že utečenem in uhojenem skrivnem prehodu. Pri tem je naletel na na novo nastavljeno mino, ki ga je hudo poškodovala. Tri dni je na domu umiral, v tem času pa so še uspeli zapisati oporoko. Vir: osebni arhiv Branko Mikša.
Reka Sotla je še danes mejna reka med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško. Od leta 1941 do leta 1945 pa je bila mejna reka med nemškim rajhom in NDH. Konec leta 1941 so jo Nemci močno zastražili, obdali z žico in minskimi polji. Kljub temu pa se je preko nje kmalu tihotapilo. Najbolj iskano blago je bil sladkor, pa tobak, galica, sol, meso, mast, moko, jajca, tudi živina. Fotografija, ki je objavljena z dovoljenjem Boža Kolarja (hrani izvirnik), prikazuje menjavo blaga na Sotli v neposredni bližini Rogaške Slatine, verjetno poleti 1944 leta.
Poročilo okrožnega carinskega urada Rogatec o mejnih prehodih za maloobmejni promet v sektorju med Rogaško Slatino, Rogatcem in Svetim Rokom. V dogovoru, do katerega je prišlo 11. julija 1941 v Rogaški Slatini, so vzpostavili 9 točk za legalno prečkanje nemško-hrvaške meje. Arhiv RS.
Nemški stražni stolp na meji Tretjega rajha. MNZS.
