Nemci so v drugi polovici leta 1944 ob pričakovanju morebitnega izkrcanja zaveznikov v Istri začeli z obsežnim utrjevanjem južne meje. Močno so jo utrdili s strelskimi jarki, mitralješkimi gnezdi in bunkerji. Izkopavanje terena za pripravo bojnega sistema so večinoma opravljali vojni ujetniki, pogosto pa so za delo prisilno vpoklicati tudi lokalno prebivalstvo. Zaradi velikopoteznega projekta, ki je zajel več deset kilometrov dolg pas, in pomanjkanja delovne sile so zemeljske izkope opravljali tudi nemški vojaki.
Obrambni jarki so bili globoki od 1,5 do 2 metra, približno vsakih 50 metrov (odvisno od terena) je bilo pozicionirano mitralješko gnezdo velikosti cca 2x2 metra, na določeni razdalji (okrog 100 metrov) pa je bil izkopan večji bunker. V njem je bilo prostora za 12 do 16 oseb, bil je prekrit s plastmi lesa in zemlje, da bi morebitna eksplozija bombe čim manj poškodovala notranjost. Vsi izkopi so bili utrjeni z lesenimi bruni. Les so posekali v okoliških gozdovih, lastnikom pa za odvzeti material niso plačali.
Kazensko delovno taborišče v Rogaški Slatini
V okolici Rogaške Slatine so s pripravami na obrambno utrjevanje meje začeli septembra, z delom pa oktobra 1944. V ta namen so postavili kazensko delovno taborišče z nazivom »Straflager des Stellungsbaues Bauabschnitt Untersteiertmarkt«. Taborišče, ki je bilo najprej nastanjeno v Mataničevi hiši (današnji Bjelovarski dom), kasneje pa v osnovni šoli, je bilo obdano s pasom žičnih ovir širokim od 4 do 6 metrov. Prvotno je bilo namenjeno osebam, ki jim je bilo kopanje jarkov prisilno odrejeno, a se pozivu okupatorskih oblasti niso odzvale ali pa so se pri delu izkazale za nezanesljive. V začetku leta 1945 pa so bili v taborišču dodatno še politični priporniki celjskega gestapa, zlasti ujeti partizani in aktivisti OF. V taborišču naj bi bilo dnevno od 300 do 400 kaznjencev, ki so tam bivali v zelo slabih razmerah. V bistvu se taborišče – in odnos do zapornikov – ni veliko razlikovalo od zloglasnih nemških koncentracijskih taborišč. Nadzornik taborišča je bil »Landrat« celjskega okrožja, Anton Dorfmeister, vodja taborišča pa je bil Kurt Kornberger, ki so mu bili v pomoč namestniki Gomolka, Meninger in Gratkorn. Vsi so bili člani SA.
Konec vojne
V začetku maja 1945 je bilo vsega konec. Hitler je bil mrtev, nacistična Nemčija pa vojaško in politično uničena. V zadnjih dneh vojne so se čez Rogatec in Rogaško Slatino vlekle nepregledne kolone poražene nemške vojske (von Leerove armade) in njihovih kolaboracionističnih enot. Zlasti te so še vedno množično plenile in pobijale nedolžne ljudi v okolici Rogaške Slatine. Na podlagi matičnih knjig in mrliških listov lahko ugotovimo, da so ustaši še tri tedne po nemški kapitulaciji, konec maja 1945, umorili več ljudi, tudi žensk (npr. na Boču). Sodeč po šolski kroniki stare kostrivniške šole pa so se ustaši po koncu vojne po Boču klatili še precej dlje. Tekom vojne v Rogaški Slatini nastanjene policijske, žandarske, graničarske in vojaške čete so ta kraj zapustile do 7. maja. Med zadnjimi je bil »Bürgmeister« (nemški župan) Heribert Miglitsch, ki se je 8. maja ob 10. uri dopoldan skupaj s šolskim ravnateljem Fritzem Höglerjem odpeljal preko nekdanje avstrijske meje v porušen rajh. Takoj so jima sledili še Wolf (direktor zdravilišča), Hermann Neckermann, Weisheit (upravnik steklarne) in ostali najtesnejši županovi sodelavci. Istega dne je Nemčija v Berlinu brezpogojno kapitulirala.
