V Rogaški Slatini se je odlok o prepovedi splošne javne rabe slovenskega jezika v uradih, šolah in cerkvah pričel izvrševati dokaj pozno. Zadnji rok za prenehanje rabe slovenskih napisov in krajevnih imenskih označb (vasi, ulice, prometna in železniška križišča, gostilne, kažipoti idr.) ter dvojezničnosti je bil namreč šele 15. junij 1941. Na Ptuju so na primer za slednje poskrbeli že meseca aprila. V steklarni pa so se denimo nacistični apeli zaradi velikega števila hrvaško govorečih steklarjev prevajali tudi v hrvaščino.
Zaplembe, izgoni in deportacije v taborišča
Nacisti so v zdraviliškem kraju v skladu z željo po uničenju slovenskega naroda izjemno hitro poskrbeli za množične aretacije in mučenja ter izgone preko najjužnejše meje rajha. Odredbe za priprtja in zaplembe je v sodelovanju z gestapom izdajala izpostava nemške obveščevalne službe (SD) v Rogaški Slatini. Že 29. aprila je izgon preko Sotle doletel osebo judovske krvi. Iz poročila, datiranega 3. junija, je razvidno, da so se na deportacijskem spisku poleg Judov najprej znašli zavedni in izobraženi ter dotlej politično aktivni Slatinčani, sledili so jim priseljenci po letu 1914 (popisi za slednje so bili opravljeni 27. aprila, ko so popisali 2.005 priseljencev). Po mučenju v začasnih priporih sta jim bili končni destinaciji najpogosteje ustaška NDH in Srbija. Precej družin iz Rogaške Slatine pa je pristalo tudi v koncentracijskih taboriščih. Njihovo premoženje je bilo seveda zaplenjeno. Iz poročil žandarmerijske postaje Rogaška Slatina je razvidno, da je okupator od prevzema oblasti do 3. junija 1941 iz kraja nemudoma izgnal 26 oseb, medtem ko je bilo začasnih aretacij še nekajkrat toliko. Zaradi izdajanja na tajnih srečanjih v Gradcu (prisotni tudi slatinski volksdeutscherji) še pred nemškim napadom je bilo mnogo aretacijskih seznamov za Rogaško Slatino spisanih že direktno v Berlinu in Gradcu.
Delovna in vojaška mobilizacija
Prvi porazi na vzhodni fronti v decembru 1941 so Nemčijo prisilili v dodatno mobilizacijo vojaške in delovne sile, na okupiranih območjih pa se je okrepilo tudi izkoriščanje surovin. Čedalje bolj obremenjeni nemški industriji je zaradi odhoda lastnih vojakov na bojišča pričelo primanjkovati delovno sposobnih ljudi, zato je Nemčija za zasedbeno območje Spodnje Štajerske že spomladi 1942 uvedla obvezno in uniformirano državno delovno službo (Reichsarbeitsdienst/ RAD) ter vojaško obveznost. Grobo kršenje mednarodnega prava je bilo preprosto prezrto. Samo do maja 1943 so s slovenske Štajerske na delo odvlekli približno 20.000 delavcev, v nemško vojsko pa do njene kapitulacije več kot 28.000 štajerskih mož. Mobiliziranci iz Rogaške Slatine so bili razstreseni skorajda po vseh bojiščih. V največjem številu so bili poslani na vzhodno fronto (največje bojišče v Evropi), ki je poleg Rusije vključevala tudi Poljsko, Madžarsko, Ukrajino in Romunijo. Mnogo jih je bilo stacioniranih tudi v Franciji, Belgiji, Italiji in na Nizozemskem, kjer so se z zlomom zahodne fronte predajali zavezniškim armadam. Manjši del pa je bil odposlan na Finsko, v Severno Afriko in še kam. Glede na nepopolne sezname in približne izračune naj bi Nemci iz celjskega okrožja v RAD in vojsko mobilizirali nekaj manj kot 5.000 mož, padlo jih je približno 670. Točni podatki za Rogaško Slatino so še v postopku ugotavljanja.
Takoj po okupaciji so se Nemci posvetili delu za popolno ponemčenje prebivalstva na Spodnjem Štajerskem. Na fotografiji primer proslave, kjer so sodelovale nemške organizacije, kot je Nemška mladina itd., vsa okolica pa je v znamenju nacizma. MNZS.
Anton Belcer, rojen leta 1923, spada v skupino prvih vojnih mobilizirancev na Spodnjem Štajerskem, saj ga je prisilni vpoklic v nemško kopensko vojsko (Heer) doletel že julija 1942, ko je okupator pričel z vpoklicem prvega letnika (tj. 1923). V nasprotju s posebno odredbo o pošiljanju tega letnika najprej v delovno službo, šele nato pa v Wehrmacht je bil Anton odposlan direktno na fronto. Boril se je v tankovski lovski enoti na Finskem in Norveškem, kjer so ga zajeli Angleži. V borbah je utrpel hude ozebline nog, zaradi česar so mu morali odrezati 2 prsta na nogi. (Vir: Program prisilno mobiliziranih v nemško vojsko, MNZS, 19. 9. 2017. Objavljeno z dovoljenjem Irene Poharc, ki hrani izvirnik.
Ivan Siter, rojen leta 1924, prisilno mobiliziran v Wehrmacht in odposlan v severno Francijo. Tik pred zavezniško invazijo v Normandiji (6. junij 1944) si je vzel dopust in se napotil v okupirano Slovenijo. Po nenadnem nemškem ukazu o prekinitvi trajanja vseh dopustov so njegov vlak v Avstriji preusmerili za vzhodno fronto. Doma je že imel zvezo za vstop v Savski odred. Sovjeti so ga ujeli v Pripjatskem močvirju in poslali v ujetništvo v bližino reke Kame pod vznožje Urala. Ob koncu leta 1946 se je v zelo slabotnem stanju vrnil domov. Objavljeno z dovoljenjem Janeza Siterja, ki hrani izvirnik).
Poročilo okupacijske uprave v Rogaški Slatini, ki dokazuje, da so bile slovenske knjige do 11. novembra 1941 zaplenjene in umaknjene s prodajnih polic. Ukinjeno je bilo tudi vse nadaljnje tiskanje razglednic s slovenskimi pripisi. Arhiv RS.
»Moje in mamino pregnanstvo in prekletstvo«: dnevniški zapiski Marije Drimel o grozovitem dogajanju v obdobju od začetka julija 1942 do 30. julija 1945. Večji del strani je avtorica popisala v veliki tajnosti za žicami največjega koncentracijskega taborišča Auschwitz. Prvi zapisek je bil vpisan 7. julija 1942, še pred deportacijo v taborišče, ko je Rogaško Slatino doletela ena najhujših usod. Tistega dne so nemške čete, po izdajalstvu ujetega in mučenega domačina, v svoje kamione izpred tovarne stekla strpale 27 ubogih steklarjev in jih odpeljale v Stari pisker. V celjskem zaporu so jih nato v naslednjih tednih in mesecih pred »zidom smrti« pokosili usodni streli nacističnega orožja. Objavljeno z dovoljenjem Maše in Leona Drimla, ki hranita izvirnik.
Razglednica, poslana iz Rogaške Slatine januarja 1945. Na njej so promovirani subgorsko podnebje (pri čemer se je okupator nekoliko uštel), zdravilna voda in dietna prehrana. Tako kot steklarna je v omejenih kapacitetah delovalo tudi zdravilišče, ki ga je vodil direktor Wolf. Ta je v začetku maja 1942, ko se je pričela nova sezona, celo dosegel, da so gostom zdravilišča prestavili policijsko uro z 21. na 23. uro zvečer. Nekatera hotelska poslopja v sklopu namestitvene ponudbe zdravilišča pozimi niso obratovala. Tako sta bila Hotel Ozom in Triglav sredi maja 1942 še vedno zaprta. Objavljeno z dovoljenjem Roberta Reicha (Rogaška Slatina nekoč), ki hrani izvirnik.
Seznam aretiranih in izgnanih oseb na območju občine Rogaška Slatina. Spisek zajema obdobje do 3. junija 1941. Kaplan iz Župnijskega doma cerkve Sv. Križa in župnik iz Kostrivnice sta bila aretirana in premeščena v mariborske zapore. Izgon je doletel tudi knjižničarje, zdravnike, učitelje (v izgnanstvo je odšel tudi Rudolf Predan, nadučitelj Svetokriške šole), uradnike in tajnike na občini, pošti, v zdravilišču (tudi Ivana Gračnerja, dotedanjega direktorja zdravilišča) ter razne posestnike. Arhiv RS.
