Italijanska vojska je 13. januarja 1943 v okolici Šentjerneja začela z gradnjo utrjene mejne črte, sestavljene iz pasu bodeče žice, bunkerjev, močnejših utrdb in mejnih prehodov. Potekala je od reke Krke (vzhodno od Kostanjevice) in se nadaljevala proti jugozahodu. Potekala je skozi vasi, gozdove, vinograde in polja ob vznožju Gorjancev in se 8. septembra 1943 nedokončana ustavila pri vasi Dolž pod Gorjanci. V dolžino je merila 26 km. Glavni namen utrjene mejne črte je bil preprečiti premike partizanov iz Žumberka in z Gorjancev v vasi pod njimi ter v belokranjske vasi. Želeli so jim namreč preprečiti zbiranje hrane v njih.

Benito Mussolini je poveljniku XI. armadnega zbora, G. Gambariju, v februarju ali začetku marca 1943 naročil čim prejšnje dokončanje zapore z bodečo žico, da bi preprečili prehajanje partizanov iz Hrvaške v Slovenijo in obratno.

Gradnja utrjenega pasu bodeče žice za zaporo meje proti NDH se je v Beli krajini začela 22. julija 1943. Dela so izvajali inženirska enota italijanske vojske in civilni delavci.

Sprva so pripravili material za gradnjo (koluti bodeče žice, leseni koli) in izsekavali gozd na predvideni trasi (predvidena je bil sečnja v pasu širokem 250 m zunaj in 10–50 m znotraj bodeče žice). Do križišča cest za Slamno vas in Drašiče so z bodečo žico prišli 14. avgusta 1943. Do takrat jim je uspelo postaviti okoli 2 km pasu bodeče žice.

Z izsekavanjem gozda so v avgustu 1943 nadaljevali po predvideni trasi bodeče žice proti cerkvi sv. Urbana na Grabrovcu. Na tem odseku trase so proti koncu avgusta 1943 začeli postavljati bodečo žico. Italijanska straža, ki je varovala gradnjo, se je že 14. avgusta 1943 utrdila v cerkvi sv. Urbana na Grabrovcu in v njenem zvoniku. Načrtovali so, da se bo pas bodeče žice in bunkerjev od Grabrovca nadaljeval v smeri severozahoda mimo Popovićev do zahodnega roba Gorjancev, kjer bi se srečal s pasom bodeče žice, ki bi prišla iz smeri vasi Dolž.

Na trasi bodeče žice med Kolpo pri Rosalnicah in Gorjanci je bilo predvidenih 45 bunkerjev z oboroženo stražo, kar pomeni, da so predvidevali tri bunkerje za dolžino enega kilometra.Italijanska vojska tega ni uresničila, ker jo je 8. septembra 1943 prehitela kapitulacija. Partizanski obveščevalec je 19. avgusta 1943 poročal, da bi bila to prva linija bodeče žice in bunkerjev, ki bi potekala od reke Kolpe proti Žumberku in Gorjancem. Italijanska vojska naj bi nameravala zgraditi še dve takšni liniji, kot je zapisal partizanski obveščevalec: »Druga linija žične ovire, ki je osem vrstna pa se vije od Kolpe izza hiše mlinarja Ivanetiča v Radovičih in med kapelo, ki se nahaja cca 50 m za imenovano hišo ob cesti. Trasa žične ovire se bo vila naprej proti cesti, ki vodi v Drašiče in naprej proti Vinomeru in v smeri proti Radovici in Ostrižu. Kolikor sem ugotovil, se bo napravila še tretja trasa nekje blizu Božakovega in v isti smeri proti Drašičem in naprej v smeri proti Kaštu.« Partizansko obveščevalno poročilo, 19. avgust 1943. Arhiv RS.