V visokogorju se je okupacijska meja med Italijo in Nemčijo oprla na medvojno rapalsko mejo med Kraljevino Italijo in Kraljevino Jugoslavijo. Meja je potekala po razvodju med jadranskim in črnomorskim povodjem. Določevalci meje so se oprli na že obstoječe mejnike rapalske meje, na katere so na nemško stran mejnikov vklesali črko »D«, ki je nadomestila dotedanji »J« za Jugoslavijo. Na italijanski strani mejnikov je ostala črka »I«.
Tako kot rapalska meja je preko Triglava potekala tudi okupacijska meja. Triglav, ki so ga »izgubili« po prvi svetovni vojni, so si Nemci tako ponovno prisvojili – tudi simbolno, saj so ga kmalu umestili med podobe na državnih poštnih znamkah. Mejnik na vrhu Triglava so avgusta 1944 pod motom »Na tem vrhu nikdar več meje!« odstranili partizani. Takrat so na vrhu tudi izobesili slovensko zastavo.
Zaradi težje prehodnosti visokogorskega reliefa, neposeljenosti in redkih poti je bila meja intenzivno zastražena predvsem na prelazih in sedlih, preko katerih so vodile poti in ceste (prelaz Vršič). Planinske koče na nemški strani meje, ki so bile med obema vojnama v upravljanju Slovenskega planinskega društva, so prešle pod okrilje Nemškega planinskega društva. Nekatere koče so bile poleti 1941 še oskrbovane, kasneje pa po večini opuščene, številne tudi uničene, saj bi lahko služile kot zatočišče partizanom in beguncem. V Aljažev dom v Vratih, takrat sicer preimenovan v »Kugy-Haus«, je bila jeseni 1941 nastanjena nemška »Zoll-Polizei«.
Danes najdemo le redke ostanke meje, saj so številni mejni kamni uničeni – zaradi povojnega uničevanja ali vpliva gorskega podnebja. V bližini sedel mestoma naletimo na ostanke bodeče žice.
Po kapitulaciji Italije je ta meja de iure ostala meja med Italijo in Nemčijo, dejansko pa je bila meja med Nemčijo in Operacijsko cono Jadransko primorje pod nemško upravo. Od rapalske in okupacijske meje je kot državna meja do danes ostal odsek meje od Peči (Tromeja) v Karavankah, prek Ponc do težko dostopne Vevnice.
