»Vse slovenske knjige smo morali odnesti za Donatski dom in oni (Nemci, op. a.) so napravili veliko grmado in so zažigali slovenske knjige. Takoj ob začetku. Tam je bila zelo velika grmada. Tudi jaz sem odnesla, vsi smo morali nekaj odnesti. Meni je bilo najbolj hudo, ker sem imela eno lepo knjigo /.../ In tam v tisti knjigi so bile slike in tisto knjigo sem jaz skrila pod streho za en steber pod Donatski dom. Po vojni sem jo šla iskat, ampak je ni bilo več.« Ela Krumpak
»Sedaj se začne za slovensko ljudstvo veliki petek. Nemški okupator, ki je izselil z malimi izjemami skoraj vse slatinsko izobraženstvo, je začel kazati svoje pravo lice. Zatrl je povsod slovenski jezik, šola je postala čez noč nemška. V šoli je bilo najstrožje prepovedano govoriti slovensko, in kdor se je pregrešil, je bil dejansko kaznovan.« Rudolf Predan (Šolska kronika Osnovne šole Rogaška Slatina 1898–1958)
»Sem tudi jaz tihotapila. Eni Nemci so bili lojalni – cariniki na Sotli so bili – na drugi strani, hrvaški, so pa bolj pomagali. Sem imela sestro na Hrvaškem in smo na črno kupili tobak in ga dali carinikom s steklenico šnopsa in nas je ob določeni uri spustil preko meje. Potem smo prespali in šli naslednji dan z vlakom v Zagreb k moji sestri. Ker so bili bolj na deželi, so še imeli malo masti. Jaz, ko sem imela pa salon, pa nisem mogla več računat, ker sem mogla po material celo na Dunaj, in sem mogla v zameno nest mast, moko, jajca. Sem recimo potem za eno trajno računala šalco masti. Če so imeli, so dali, če ne, pa ne. Takrat je pšenica slabo rasla, jajca se je pa še dalo dobit. Svojemu sinu nisem imela kruha, da bi mu dala. Za jesti je bilo strašno hudo. Včasih smo dobili malo mesa na črno od sovaščanov. Poleg tobaka še sol, včasih kruh. Sladkorja niso imeli. Kdor je imel majhne otroke, je dobil malo sladkorja na Hrvaškem. Mi smo pa imeli ves čas sol. Tobak smo dobili s Hrvaške. Kdor je kadil, je naredil vse, da bi prišel do tobaka. Hrvaški so dobili tobak iz Dalmacije.«
»Material, ki se je spravljal preko meje: sladkor, tobak, galica (za špricanje vinogradov včasih) in meso. Enkrat so želeli peljati preko meje 20 glav živali.« Jože Zbil
Ko je bilo utrjevanje meje končano so prišli 'grenslerji' (tako smo jim rekli), ki so imeli tu pri Zupancu svojo postojanko, tu kjer stoji moja hiša, malo nižje, so imeli svoj lager municije (orožja). To so bili v glavnem Avstrijci, starejši letniki, starejši možje in so se sprehajali gor in dol ob meji. Enkrat se še spomnim, ko smo kot otroci skakali po bregu, a na tistem mostu, ko so bile preko vrata, tisto ni bilo minirano in so prišli z one strani (tu se je namreč švercal tobak in sol). In oni so šli gor, tu pa je prišel en starejši avstrijski vojak in jih je videl. In je rekel na glas: 'Pa ravno zdaj morajo ti hudiči tu hoditi, ko sem jaz tukaj.' Vzel je pištolo in je vstrelil v zrak. Mi smo se pa smejali, ko so oni bežali.« Emil Kranjc
»Meja ni bila skoz na istem mestu. Nejprej je bila tam gore (“na Taborskem”), ampak so jo Nemci spremenili, da je nato tekla po Sotli. Nemci so jo najprej postavili “tam gore”, šele nato (tekom okupacije) pa na rečno območje vzdolž Sotle.« Josip Majcenič
»Je kdo s Hrvaške prišel v Rogaško? Samo to vam povem: že drugi dan za Nemci so prišli eni, ki so želeli v rajh. Stali so pred mojim salonom in vpili, da želijo v rajh. Groza, mi smo kar zapirali okna. Dva dni so sedeli na tleh ti Hrvati, potem so jih pa samo poterali nazaj.« Gabriela Krumpak
»Največ je bilo teh vojakov, ki so bili na ruski fronti, potem so bili tukaj v Rogaški v bolnici na okrevanju, zatem pa so jih preoblekli in jih postavili za obmejno policijo. To tiste ljudi, ki so bili za vojake nesposobni – se pravi tisti, ki so imeli neko težko rano oz. operacijo in jih zato niso več pošiljali na fronto. Zato so jih pa dali sem na mejo. In ti so potem večkrat hodili mimo naše hiše, ker so patruljirali tudi po okoliških obmejnih hribih, da so lahko videli daleč naokoli. S tem so imeli pod nadzorom tudi mejo, da so videli, če jo kdorkoli poskuša ilegalno prečkati. Stražarji so bili: dva po dva. Zdi se mi, da so imeli 12-urni delavnik. Stražnih stolpov se ne spominjam. Bile pa so stražarnice. Menjavali so se tako, da so jih selili iz kraja v kraj, da se niso preveč spoprijateljili in si postali domači z lokalnimi prebivalci.« Jože Zbil
»Sem bil poleg, ko so začeli. Kako so utrjevali? Z avtomobili so pripeljali ošpiljene smrekove stebre (eni so še špilili, drugi so žagali), smreke so kar podirali z gozdov, kjer pa ni bilo gozda so pripeljali z avti. To so delali domači ljudje. Naši ljudje. To so podirali cele gozdove. Stebre so zabili, potem pa žico razvili, da se razpotegne. Tu je bilo višje kot danes, okoli 2 m visoka, ali pa 1,5 m. 'Kasneje' so začeli za Sotlo postavljati mejo. Prej je bila meja, da si lahko šel tja, je bil neki nemški čuvaj, mi rečemo Bajta, tu pri mlinu, ko je zdaj policija. Tu smo meli prehode in smo hodili preko. Ni bilo nobenega problema. Potem pa se je meja zaprla in nisi več smel. Potem smo pa z lojtro skakali preko meje. 'Čerena' se reče doli, ko smo skakali preko, pa doli v Bajti, kjer ni bilo policije, oni so imeli vermanšaftarje. 300–500 m sta bila dva za kontrolirati, zdaj pa dokler sta šla onadva daleč dol, smo mi hitro skočili preko meje.« Vjekoslav Petek
»Na meji je bila žica. Visoka je bila 1,2–1,8 metra. Nekje je bila višja, nekje nižja. Vsekakor pa višja od današnje. Žica je bila razpredena na 4 metre široko. Stebri so bili na vsake 4 metre, žica pa je šla s tega vrha do tal in z drugega vrha na drugi steber, da se je žica križala. Več špur. Vse križem kražem spleteno z vsake strani. Na sredini je bila še spirala bodeče žice. Spirala je bila razvita po sredini med temi stebri. Pa še preko spirale od stebra do stebra je bila tudi bodeča žica. Minirano je bilo in skrite so bile. Mine so bile na obeh straneh. Prvič, ko so polagali mine, so bile francoske ročne bombe (to so bile prve mine). Te so bile povezane z žico. Potem pa so na meji položili še druge mine. Mine sem imel tudi v rokah. Tukaj so bile še mnogo let po propadu. A niso bile povsod. Nekje so jih pobrali ven. So prišli vojaki z zelo dolgimi iglami na takih dolgih palicah (kot koleki). So rekli, da so bile jeklene igle. In potem so pikali ter iskali položene mine. To je počela jugoslovanska armada. Jaz jih pa nisem polagal, tudi izkopaval jih nisem po vojni.« Jože Zbil
»Skoz ob Sotli so delali žično ograjo, a ne tako, kot je danes, bila je približno 1,5 do 2,5 m široka. Žica je bila tudi napeta, vmes so bile pa mine. Točno se spomnim, da so bile ene črne in štirioglate, ene pa rumene in okrogle. Potezna je bila rumena, črna pa nagazna.« Emil Kranjc
»Spomnim se, ko sem sedel stricu v naročju in sva gledala tja proti zastraženi meji, na drugi strani je bil pa nemški rajh. Nemci so ogradili mejo z žično ogrado in vse minirali.« Branko Mikša
»Spomnim se, da so Nemci minirali (postavljali so mine), tam ko je malo bolj oddaljeno, je mina počila in so pripeljali enega nemškega vojaka pod roko. Ta pa je nato rekel: 'Herr kommandant, Ich kann nicht sehen.' Jaz ne morem, ne vidim. Eksplozija mine mu je izruvala oz. izkopala njegove oči. To sem jaz videl, tam spodaj pri Straži. Kot otroci smo se igrali in se spomnim, da se je to zgodilo. To je bilo na začetku.« Emil Kranjc
»Če je bil čuvaj pravi, te je tisti pustil preko poleg ljudi, ki so šli v Steklarno delati. Tam so zjutraj šli ob štirih tja iz hrvaške strani, ko so šli zjutraj za 5. v službo. Včasih si šel, zdaj pa če si imel kaj, včasih je rekel ali kilo mesa ali kruha, vino, včasih si ga mogel malo podkupiti. Potem pa je spet pokazal na uro, kdaj pridite nazaj, da bo spet on tam.« Halužan Mirko
»Ker je bila žična meja minirana in tam bodeča žica, si je stric tam naredil prehod. Žico je porezal in preveril, da tam ni min. Skozi ta prehod je večkrat hodil na drugo stran, največkrat ob večerih. Leta 1944, bila je velika noč, je spet hotel iti prek. Pa mu je moja mati rekla: 'Francl, ne hodi danes, taki praznik je.' Pa je rekel: 'Pa kaj, nič zato, vseeno grem.' In malo pozneje so starši slišali eksplozijo in so se seveda ustrašili, ker so predvidevali, kaj se je zgodilo. Očitno je stražar opazil prehod in je tja nastavil mino. Ko se je plazil preko porezanih žic, je z rokami zadel nastavljeno mino, ki je eksplodirala. Stric je klical na pomoč, eksplozija mu je poškodovala roki in obraz. Bil je slep. Naši so ga prinesli domov in še štiri dni je živel. V bolnico ga niso mogli prenesti. Vse dokler niso žice po vojni odstranili, so bili na žici vidni ostanki stričeve obleke. Prej si je nihče ni upal odstraniti. Mi otroci smo si to zelo zapomnili.« Branko Mikša
»Imeli so take visoke, tako kot imajo lovci, da so videli dol – stražni stolpi. V Rjavici so imeli verjetno ene 2–3 kraje, ko je daleč od proge gor, da je od tam gledal, če je kdo šel.« Halužan Mirko
»Nič, kar so prišli, in so mi vzeli ogromno gabra in smrek (pa še česa drugega, samo da je bilo dovolj debelo) ter drugi les za gradnjo bunkerjev. Nič plačali, samo vzeli. Vsaki bunker je bil troslojen, okroglega lesa in eden na drugega zložen, kakor je bil pač bunker velik oz. dolg. To je bilo iz zelo debelega lesa in naložena zemlja med posameznimi sloji, da je morebitna odvržena bomba izgubila svojo eksplozivno moč. Ni pa bil betonski bunker. Bil je kar velik. Nekje 16–19 vojakov je lahko notri spalo, so imeli narete večnadstropne postelje. Dandanes se vidi še jama, kjer je bil bunker. Strelski jarki so potekali cik-cak.« Jože Zbil
»Pa smo šli na mejo po žico in jo odpeljali na dom, da smo si lahko doma ogradili domove. Imeli smo veliko posestvo. Pa vsaki kmet je šel po tisto žico, to je bila lepa žica. Bila je pocinkana. To ni taka kot naša rjava – vse zanič, ko ni nič veljala.« Vjekoslav Petek
»Kmalu po vojni je prišla četa jugoslovanske armade. Spominjam se, kako so strumno korakali in peli partizanske pesmi, kot so Druže Tito mi ti se kunemo in podobne. Prihajali so z dolgimi sulicami, korakoma kot grška falanga. Sulice so bile približno štiri metre dolge, na koncu je bila kovinska konica, cca 40–50 cm dolga. Konico so zabadali v mivko in iskali mine. Hrano so dobivali iz Rogaške, pri nas pa so pekli kruh.« Branko Mikša
»Potem, ko je bilo konec vojne, ko so se mine pobirale: naši vojaki, partizani, so šli štirje v štric, pa so imeli koleke, na koleku je bila pa tako dolga igla, pa so pikali. Zdaj pa kje je bilo trdo, je vedel, da je mina. Imel je tudi tako motičko malo, da je spraskal okrog. Lahko je bila mina ali pa kamen – tam, ko je bilo trdo. In si mogel priti pod njo in vzdigniti.« Vjekoslav Petek
»Leta 1945 je tudi ubilo enega fanta, blizu (vizavi) Steklarne, ko je čistil mejo. Tu, kjer je Straža, pod Stražo se je reklo 'šuthaufn' (od premoga ostanki) – tam je bilo enih 5–6 m do Sotle in tam noter je hodil in ga je v zrak vzdignilo.« Emil Kranjc
»Mine so še vedno, kljub čiščenju vojakov, po vojni ostale v poljih ob meji. Še danes v teh letih kdo naleti na mine, ko kaj koplje tam. No, na slovenski strani smo imeli zemljo in pogosto je tam po vojni kakšna žival stopila na mino in je poginila. Oče je nabavil brane za rahljanje prsti. To brano je priredil – pri kovaču je dal narediti takšne dolge nože, ki jih je pritrdil na brano. Dodatno jo je še obtežil in na dolgi verigi so krave vlekle to brano preko travnikov in njiv. Spomnim se dveh takih primerov, ko se je mina aktivirala. Pozneje pa je kljub temu še vedno bilo zelo nevarno. Marsikje je kdo nastradal, ker je našel mino. Ali je izgubil roko, pa oči. Pri sosedu, pri 'Bajti', je en stopil na mino in tam tragično končal. Naša mama se je zelo bala za nas fante v teh letih po vojni, ker je municije ob meji in po gozdovih ostalo že zelo veliko.« Branko Mikša