Zilje so majhna vas, ki je v začetku leta 2018 štela 127 prebivalcev. Ležijo nekako na pol poti med Vinico in Preloko. Pred drugo svetovno vojno je bil v Vinici sedež občine, na Preloki pa sedež župnije. Ob začetku druge svetovne vojne je v vasi živelo okoli 250 prebivalcev, ki so se večinoma ukvarjali s kmetijstvom. Preloka in Vinica sta bili le malo večji. Zilje ležijo od 233 do 300 m nad morjem, Kolpa pa na 153 m nadmorske višine. Podružnična cerkev sv. Antona, v kateri so se maše odvijale le ob posebnih priložnostih, je bila na najvišji točki naselja. Skozi vas je peljala banovinska cesta 2. reda, ki je povezovala Vinico in Adlešiče.
Ob začetku druge svetovne vojne so v vas prišli Italijani. Najprej so v vasi postojanko naredili fašisti, za njimi pa so prišli financarji. Jeseni 1942 so se jim pridružili še navadni vojaki. Hiše, ki so jih že pred tem zasedli, so utrdili, zgradili so tudi bunkerje in vse skupaj zavarovali še z žičnim obročem.
Partizani postojanke niso napadli tudi zaradi opozoril vaščanov, da jih posadka ni ogrožala, v primeru napada pa bi se jim lahko maščevala. Poleti 1942 so se okoliščine spremenile. V času ofenzive so Italijani začeli z množičnimi aretacijami in pošiljanjem civilnega prebivalstva v koncentracijska taborišča. Župljane iz Župnije Preloka so v taborišče odgnali v začetku avgusta 1942.
Po zapisih župnika Jožeta Pokorna so Italijani iz Župnije Preloka v taborišče odpeljali 53 »mož in fantov«. Upravitelj šole Feliks Jug piše, da so jih odpeljali 57. Na pot niso smeli vzeti dodatne obleke in hrane. V taboriščih so vladale neznosne razmere in jetniki so umirali. Po podatkih Feliksa Juga se od 57 odpeljanih ni vrnilo 17 ujetnikov. Devet otrok je ostalo brez očeta. Tisti, ki so se z Raba vrnili, so poročali o grozotah, ki so jih doživeli.
»To je bilo strašno, ker so bile matere notri, Birička se je omrtvila.«
Leta 1913 sta Marko Čadonič iz vasi Balkovci in Frančiška Erdeljac iz hrvaške vasi Prilišće odšla v Ameriko. Tam sta se spoznala in se leta 1916 poročila.
V letih 1917, 1918 in 1919 so se jima rodili Marko, Marija in Franc. Spomladi 1920 se je mlada družina vrnila v Balkovce. Kasneje se je oče vrnil v ZDA, kjer je že pred začetkom druge svetovne vojne umrl. Njegovi sinovi so odraščali skupaj z njegovim mlajšim polbratom Jožetom, ki se je v Balkovcih rodil leta 1917. Ko se je začela druga svetovna vojna, so bili že možje.
Še živeče priče dogodkov so nam govorile, da je župnik Pokorn najverjetneje v začetku marca 1943 pri maši prebral imena umrlih. Po pričevanju Angele Žugelj se je Birička (Frančiška Čadonič, roj. Erdeljac) »omrtvila« (onesvestila). Župnik je s prižnice namreč prebral, da sta umrla njen sin Franc in svak Jože.
Avtor fotografije: Božidar Flajšman.
Na poti v šolo
Otroci iz Zilj so hodili v šolo na Preloko. Okupatorji šolske mladine niso preganjali. Pouk je brez dolgih prekinitev potekal vsa leta vojne. Za otroke je bila najbolj pretresljiva smrt očetov ali drugih sorodnikov v taboriščih, med igro pa jim je pretila tudi neposredna nevarnost. Ko so se kopali v Kolpi, so nanje prek reke streljali ustaši. Na srečo se nikomur ni nič zgodilo.
Po pričevanjih so morali otroci v šolo vedno mimo postojanke v Dolnjih Ziljah. Kako je bilo to neprijetno za otroke, ki so morali dnevno mimo vojakov, bunkerjev in žičnih ovir, si je nemogoče predstavljati. Zgodba, ki nam jo je povedala Frančiška Tahija (roj. Balkovec), o pozdravih »Buongiorno!« in »Smrt fašizmu, svoboda narodu!«, kaže, kakšnim pritiskom so bili izpostavljeni otroci. Na koncu domače vasi so morali Italijane pozdraviti z »Buongiorno!«, partizane, ki so jih lahko srečali na bližnjici, ki je vodila čez travnike in jase, pa so morali pozdraviti s »Smrt fašizmu, svoboda narodu!«. Vojna je grobo prekinila življenja teh otrok. Izpostavljeni so bili različnim nevarnostim in oviram. Otroci v šoli na Preloki so pravzaprav imeli s šolanjem še srečo. Kljub različnim državam, ki so jim izdajale spričevala, so ga uspešno zaključili.
