Območje med Idrijo in Žirmi je že po koncu prve svetovne vojne postalo obmejno območje, s podpisom Rapalske pogodbe leta 1920 pa sta naselji tudi uradno pripadli dvema različnima državama – Idrija Kraljevini Italiji, Žiri pa Kraljevini SHS (pozneje Jugoslaviji). Z začetkom druge svetovne vojne na naših tleh, aprila leta 1941, je meja še ostreje posegla v življenja ljudi, saj je italijanska stran ob pričakovanju jugoslovanskega napada nekatera območja ob meji minirala, prebivalstvo obmejnih vasi pa izselila v notranjost Italije.
Po kapitulaciji Jugoslavije, sprejetju Hitlerjevih smernic za razdelitev le-te ter podpisu pogodbe med Italijo in Nemčijo julija leta 1941 pa so se na tem območju stikala ozemlja Kraljevine Italije, Ljubljanske pokrajine pod italijansko okupacijsko oblastjo ter nemškim okupiranim območjem. Nova meja je do sektorskega mejnika št. 40, ki se je nahajal v bližini Spodnjega Vrsnika, potekala po stari rapalski meji, nato pa se je odcepila in se v smeri proti vzhodu nadaljevala severno od Šentjošta nad Horjulom, mimo Polhovega Gradca do Šentvida pri Ljubljani.
Utrjevanje meje
Meja je nekaj časa ostala prehodna ter neoznačena, nato pa so jo Nemci spomladi leta 1942 pričeli utrjevati. Celotno mejno infrastrukturo so postavili proti italijanski strani, kar jim je omogočalo nemoteno patruljiranje ob meji. Vzdolž celotne meje so postavili kole ter nanje napeli mrežo visoko 2 m. Kjer postavitev 2-metrske mreže ni bila mogoča, so na tri vrste kolov namestili zgolj bodečo žico. Ob pregradi so v širini od 2 do 3 m po tleh položili še tri vrste bodeče žice ter mine in ročne bombe, ki so jih povezovali z žico. Poleg postavitve fizičnih preprek je prebivalstvo ob meji prizadelo tudi čiščenje obmejnega pasu na nemški strani. V širini 50–100 m so izsekali gozd, prav tako pa je bilo porušenih več stanovanjskih in gospodarskih poslopij. Dela v gozdu so morali opravljati domačini.
