Z zasedbo slovenskega etničnega ozemlja je bilo leta 1941 na Slovenskem pet različnih mejnih območij in meja. Te so bile: meja med Nemčijo in Madžarsko, meja med Madžarsko in Neodvisno državo hrvaško (NDH), meja med Nemčijo in NDH, meja med Italijo in Nemčijo ter meja med Italijo in NDH. Kljub formalni vključitvi t. i. Ljubljanske pokrajine v Italijo je še vedno ostala tudi t. i. rapalska meja, ki je ločevala primorske Slovence od ostalih. Le meja s Hrvaško, ki je slonela na starejših razmejitvah, se je ohranila do danes.
Razsežnosti etnocidnega in genocidnega ravnanja okupatorjev so vidne v prisilnih migracijskih gibanjih in prehodih meje – 58.522 Slovencev v nemških in italijanskih, 688 v madžarskih, okrog 400 v hrvaških koncentracijskih taboriščih, blizu 20.000 v konfinaciji in na prisilnem delu, 80.000 v zaporih. Deportirali so tudi 571 prekmurskih Judov, večina jih je bila umorjena v taborišču Auschwitz. Nemci so nameravali izgnati od 220.000 do 260.000 Slovencev, uspelo jim jih je 63.000. Okrog 17.000 jih je preko nemško-italijanske meje uspelo zbežati v italijansko okupacijsko cono. Vanjo je zbežal ali po legalni poti preko meje prišel tudi del od tistih 10.000, ki so jih iz nemške okupacijske cone izgnali v NDH. Iz italijanske okupacijske cone so na izpraznjena slovenska ozemlja ob hrvaški meji preselili 17.000 kočevskih Nemcev.
Mejni režim na teh mejah se je razlikoval, posledično pa tudi življenje ob njih. Nekatere meje so bile neprimerno bolj utrjene kot druge, saj so imele minska polja, žične pregrade, postojanke s strojnicami itd. Mnogokrat so v bližini meje podrli vse stavbe in izsekali gozd, s čimer so omogočili širši nadzor obeh strani meje. To so dosegli predvsem z uporabo prisilnega dela, v katerega je bilo vključeno lokalno prebivalstvo.
Oblikovanje vseh teh meja so tako pospremili vojno nasilje, deportacije prebivalstva, prebegi iz ene okupacijske cone v drugo, hkrati pa so zaradi življenjskih potreb in partizanskega odpora (ki razkosanja ni priznaval in se je boril proti njemu) nastajali tudi utečeni ilegalni prehodi.
Vse to je neizogibno povzročilo številne travme ter pretrgalo tradicionalne vzorce migracij, kmetovanja in trgovine. Mnoge sporne točke na tedanji meji med Nemčijo in NDH ter Italijo in NDH pa so iste kot na današnji slovensko- hrvaški meji; občutek prizadetosti se je ohranil in se prenesel tudi na mlajše generacije ter v kolektivni spomin obeh narodov.
