Meni

<<

Ljubljana – obmejno mesto v žici

^>>

<<

^>>

Ljubljančane so 6. aprila 1941 presenetili zvoki siren ter letala, ki so naznanjali začetek druge svetovne vojne na Slovenskem. Pet dni kasneje so v mesto triumfalno vkorakali italijanski vojaki, zasedli pomembnejše stavbe in mostove ter na ljubljanskem gradu izobesili italijansko trobojnico. Ljubljana je postala sedež Ljubljanske pokrajine, v njen severni predel pa je zarezala meja med italijanskim ter nemškim okupatorjem. Le-ta je najprej potekala po Savi, nato pa so jo Nemci prestavili na desni breg reke. Mesto je s tem izgubilo pomembno gospodarsko ter kmetijsko zaledje.

Prebivalstvo je posledice okupacije čutilo na vsakem koraku. Spremenjen je bil upravno politični sistem, gospodarstvo je služilo vojnim potrebam, ljudje pa so živeli pod pritiskom potujčevanja ter življenjske nevarnosti. Drastično je na njihov vsakdanjik vplivalo tudi utrjevanje mesta, ki se je pričelo leta 1942, ko je bila Ljubljanska pokrajina razglašena za vojaško področje. Februarja so Italijani mesto obkrožili z bodečo žico ter za potrebe utrjevanja zaplenili gradbeni material, razlastili lastnike, izselili družine ter rušili objekte. Na strateških mestih so pričeli graditi betonske bunkerje, obrambne zidove in položaje za težko orožje. Mesto pa so v strahu pred morebitnim odporom utrjevali tudi od znotraj. Razdeljeno je bilo na več pasov (npr. strogi center z najpomembnejšimi okupatorjevimi ustanovami, široki center in obkrajni del), ki so jih pregrajevali s španskimi jezdeci in stražnicami. V samem mestu pa so gradili tudi bunkerje (npr. na Rožniku). Ljubljančani so se tako znašli ujeti znotraj dobro utrjenega, zastraženega in težko prehodnega žično-betonskega obroča, ki pa ni uspel preprečiti odporniškega gibanja.

Podobno je bilo tudi po kapitulaciji Italije leta 1943. V prvih dneh nemškega prevzema oblasti so sicer mejni prehodi ostali nezaščiteni, nato pa je sledila uvedba strogega nadzora ter ostre raznarodovalne politike. Za prosto gibanje je bilo potrebno počakati na konec vojne, ki so ga – tako kot začetek – naznanile sirene. Pravo svobodo pa so prebivalci Ljubljane doživeli 26. maja 1945, ko so na dan prihoda Josipa Broza - Tita v prestolnico odprli vse bloke na »ljubljanski meji«. Tako se je končala 1170-dnevna zaprtost mesta in reka Ljubljančanov se je vila v prej nedostopno mestno okolico.

Ostanki nemškega stražnega stolpa na Ježici. Avtor fotografije: Božidar Flajšman.
Ostanki nemškega stražnega stolpa na Ježici. Avtor fotografije: Božidar Flajšman.


Mejni prehod na nemško-italijanski meji pri Šentvidu nad Ljubljano. Po postavitvi žice je iz in v mesto vodilo 11 cestnih mejnih prehodov, ki pa jih je bilo mogoče prečkati le z dovoljenjem. Zanj so lahko zaprosile vse osebe starejše od 14 let. MNZS, avtor fotografije: Jakob Prešern.
Mejni prehod na nemško-italijanski meji pri Šentvidu nad Ljubljano. Po postavitvi žice je iz in v mesto vodilo 11 cestnih mejnih prehodov, ki pa jih je bilo mogoče prečkati le z dovoljenjem. Zanj so lahko zaprosile vse osebe starejše od 14 let. MNZS, avtor fotografije: Jakob Prešern.


Žica na meji v Šentvidu. Pri komisijskem pregledu prve žične meje je bilo ugotovljeno, da ne ustreza vojaškim zahtevam ter potrebam prebivalstva (npr. Žale so bile izven žičnega obroča). Tako so žico pomaknili do 250 m navzven, kljub temu pa je zaobšla Barje, Polje, Kozarje, Savlje in Ježico ter tako odtrgala še dodaten del zaledja pomembnega za preskrbo. MNZS.
Žica na meji v Šentvidu. Pri komisijskem pregledu prve žične meje je bilo ugotovljeno, da ne ustreza vojaškim zahtevam ter potrebam prebivalstva (npr. Žale so bile izven žičnega obroča). Tako so žico pomaknili do 250 m navzven, kljub temu pa je zaobšla Barje, Polje, Kozarje, Savlje in Ježico ter tako odtrgala še dodaten del zaledja pomembnega za preskrbo. MNZS.


Zemljevid utrjenega pasu okoli Ljubljane. Celoten obmejni pas je bil dolg okoli 30 km, visok okoli 2 metra in širok 5–8 m. Skupaj s telefonsko in električno napeljavo, reflektorskimi postajami za osvetlitev meje in krožno stezo na notranji strani pasu je bila utrjena črta široka ok. 80 m. Januarja 1943 je mejo stražilo okoli 2500 vojakov, 500 karabinjerjev, agentov javne varnosti in kvesturinov za pregledovanje ljudi na cestnih blokih. MNZS.
Zemljevid utrjenega pasu okoli Ljubljane. Celoten obmejni pas je bil dolg okoli 30 km, visok okoli 2 metra in širok 5–8 m. Skupaj s telefonsko in električno napeljavo, reflektorskimi postajami za osvetlitev meje in krožno stezo na notranji strani pasu je bila utrjena črta široka ok. 80 m. Januarja 1943 je mejo stražilo okoli 2500 vojakov, 500 karabinjerjev, agentov javne varnosti in kvesturinov za pregledovanje ljudi na cestnih blokih. MNZS.


Mejni prehod na Celovški cesti med italijansko Šiško ter nemškim Šentvidom, ki ga je bilo mogoče prečkati s tramvajem. Tramvajsko omrežje se med vojno ni spremenilo, povečalo pa se je število potnikov. Vozniki so s tramvaji vsak dan prestopali meje okupirane Ljubljane in so zato morali imeti posebne dovolilnice. Na progi proti Šentvidu je bil mejni prehod v bližini gostilne Žibert. Na njem se je tramvaj ustavil, potniki pa so opravili vse obmejne formalnosti. MNZS.
Mejni prehod na Celovški cesti med italijansko Šiško ter nemškim Šentvidom, ki ga je bilo mogoče prečkati s tramvajem. Tramvajsko omrežje se med vojno ni spremenilo, povečalo pa se je število potnikov. Vozniki so s tramvaji vsak dan prestopali meje okupirane Ljubljane in so zato morali imeti posebne dovolilnice. Na progi proti Šentvidu je bil mejni prehod v bližini gostilne Žibert. Na njem se je tramvaj ustavil, potniki pa so opravili vse obmejne formalnosti. MNZS.


Španski jezdeci na Tromostovju. Pregrada je ločevala pas ožjega centra od širšega. V samem mestnem središču je bilo takšnih pregrad 19, skupno pa so jih postavili 34. MNZS.
Španski jezdeci na Tromostovju. Pregrada je ločevala pas ožjega centra od širšega. V samem mestnem središču je bilo takšnih pregrad 19, skupno pa so jih postavili 34. MNZS.


<<

>>