Meje, ki so se dokončno vzpostavile do junija 1941, so pretrgale komunikacije, presekale posestva, zato so ljudje postali dvolastniki. Od središča Dolenjske je bil ves čas odrezan njen vzhodni del. Na progi ob Savi in v Mirnski dolini so nekatere postaje postale mejne. Mejne zapore so bile postavljene tudi na cestah. Za prehod meje je bilo potrebno dovoljenje.
Postaja Jelovec iz 1942. Fotografijo hrani: Dušica Milost.
Sodni uslužbenec Leon Korošec je zaradi družinskih obveznosti moral maja 1941 potovati iz Kostanjevice v Novo mesto. Na sliki sta dva dokumenta, povezana z izdajo propustnice, s katero je lahko potoval. Dolenjski muzej Novo mesto.
Leon Korošec je verjetno potoval čez prehod na Cikavi. Na levi sliki stražarji in domačini 1941. Na desni sliki ista lokacija 1981 (zgoraj) in septembra 2019 (spodaj). MNZS. Avtorja fotografij: Anton Štampohar in Božidar Flajšman.
Tudi potovanje znotraj Ljubljanske pokrajine je bilo zelo oteženo, saj so bile potrebne posebne propustnice. Obe zgornji propustnici sta bili za potovanje iz Novega mesta v Ljubljano. Prva je veljala le pet dni, druga pol leta. V drugem primeru je veljala za mater z dvema otrokoma. Zgodovinski arhiv Ljubljana, Enota za Dolenjsko in Belo krajino Novo mesto.
Na levem bregu Krke je bil prehod v bližini hiše na Šmarješki cesti 58 med Ločno in Mačkovcem. O prehodu nam je pripovedoval Viktor Miklič (roj. 1917). Zgornja slika je mejni prehod 1941, okrašen z znanim napisom: »Ein Reich, Ein Volk, Ein Fuhrer.« Spodaj 78 let pozneje. Dolenjski muzej Novo mesto. Avtor fotografije: Božidar Flajšman
Partizani so za prehajanje meje, ki je bila močno zavarovana, uporabljali več tehnik. Lahko so skopali rov pod žico, nahrbtnike pa vrgli preko žice. Druga možnost je bilo rezanje žice. Tretji način je bilo polaganje lestve čez žice in plazenje čez mejo. V vseh primerih je bilo potrebno paziti, da se ne bi sprožile mine. Še posebej nevarno pa je bilo pozimi. Zemlja je bila zmrznjena in na snegu so se videle sledi hodečih. Pričevanje Zdenka Roterja (roj. 1926). Avtor fotografije: Božidar Flajšman.
