Madžarske oblasti so že poleti 1941 razlastile vse koloniste in druge naseljence, ki so ob jugoslovanski agrarni reformi dobili veleposestniško zemljo na veleposestvu Esterházy v Prekmurju. Po neuspelih pogajanjih z italijanskimi oblastmi o prevzemu kolonistov s Primorske in Istre, naseljene v okolici Dolnje Lendave, so 22. oziroma 23. junija 1942 v Sárvár internirali 587 oseb. Po nekaj mesecih bivanja v taborišču so otroke internirancev premestili k raznim družinam v Bačko, kjer so ostali do konca vojne. Jeseni 1942 in v začetku leta 1943 pa se je v NDH preselilo 57 internirancev. Taborišče Sárvár so konec marca 1945 osvobodili vojaki Rdeče armade. Od 587 internirancev (oziroma 589, če prištejemo še 2, kmalu po internaciji v taborišču rojena otroka) je med vojno v taborišču umrlo 23, zunaj taborišča pa 12 oseb. Največ ljudi je umrlo zaradi pomanjkanja hrane in podhranjenosti ter neznosnih higienskih razmer, vzrok smrti nekaterih internirancev, ki so umrli zunaj taborišča, pa je neznan.
Število v Sárvár interniranih primorskih kolonistov iz okolice Dolnje Lendave leta 1942, po naseljih.
Druga stran seznama kolonistov, ki so ga madžarske oblasti pripravile januarja 1942. MNL OL, K-28, 101 csomó, 166. tétel, 22.
Naslovna stran spominske knjižice Primorke Agneze Papež, ki jo je pisala v taborišču Sárvár. Bensa, Usoda naših dni, 14.
Kolonisti iz Kamovcev med oranjem zemlje leta 1940. Fotografijo hrani Jože Vidič, Lendava.
»Nekega dne pride obvestilo, da lahko dajo otroke iz taborišča v rejo v Bačko. /.../ Srbska pravoslavna cerkev je organizirala reševanje otrok. /.../ Mi smo imeli to srečo, da smo prišli v taborišče, ko je akcija že tekla. Omenil sem, da smo prišli 24. junija (1942), avgusta pa je bilo postavljeno vprašanje: kdo želi dati otroke ven? V družini sem bil najmlajši. Mama me je poklicala in rekla: če ostaneš v taborišču, boš umrl. Jasno, videl sem smrti v tistem času, ko smo tam bili. Če hočeš ostati živ, se bomo ločili. Brez velikih težav sem soglašal ...« (Lendava, 26. januar 2020). Jože Vidič iz Kamovcev je bil skupaj z družino, ki se je med obema vojnama preselila s Primorske v Prekmurje, interniran v madžarsko taborišče v Sárváru. Avtor fotografije: Bojan Balkovec.
Dvorišče internacijskega taborišča Sárvár na posnetku iz leta 1942. Bensa, Usoda naših dni, 5.
Jože Vidič kot otrok (v ospredju), za njim Imre Csanádi z vojaško kapo, neznana oseba s puško v roki. Na motorju sedi Čurić, za njim stoji Dušan Živanov kot otrok. Fotografija je nastala 1. januarja 1944 v Sivcu (Bačka). Tam je bil v rejništvu pri družini Milosavljev, sestri Pavla in Marija pa pri družinah Majski in Pavko. Fotografijo hrani Jože Vidič.
