Meja med Nemčijo in NDH je bila dolga približno 100 km, večina mejne linije je potekala po reki Sotli. Nova meja se je v glavnem skladala z narodnostno in staro upravno mejo preteklih državnopolitičnih tvorb na tem območju, Sotla je namreč bila že stoletja narodnostna meja med Slovenci in Hrvati. Ta spodnještajerska meja na Sotli je poleg nemške meje z Italijo postala najjužnejša in obenem zaščitna meja napovedanega tisočletnega tretjega rajha.
Kakor vse ostale okupatorjeve meje v slovenskem prostoru je tudi nemška uprava zagradila in zavarovala svojo južno državno mejo. Začetna utrjevalna dela so se zaključila do pozne jeseni 1941. Nemci so mejo zavarovali z bodečo žico, minskimi polji in vmesnimi graničarskimi stražarnicami, marca 1943 pa so bili izdani tudi sklepi o nujni izgradnji stražnih stolpov. Žico, ki je bila visoka do 2 m, so namestili na lesene stebre, ki so bili ob rečni strugi zabiti enakomerno na vsakih nekaj metrov. Širina linije minskega polja ob žici je znašala približno od 2 do 4 m.
Dovoljeni prehod preko meje je postal zelo otežkočen in neprijeten, možen je bil le z mejno prepustnico. Prebivalci, zlasti tisti, ki so živeli blizu meje, so v pomanjkanju pričeli čez mejo tihotapiti blago ter tako ilegalno prestopati mejo. S hrvaške strani so preko reke spravljali tobak ter meso, v zameno pa so slovenski sosedje dajali sol, moko, sladkor ali kavo in celo galico. Čez mejo so si izmenjevali tudi kruh, maslo, mleko in jajca ter pomembno pošto.
Oktobra leta 1944 so Nemci vzdolž celotne meje začeli z obsežnimi obrambno-utrjevalnimi deli. Gradili so strelske jarke, mitralješka gnezda ter bunkerje, ostanki le-teh so še danes jasno vidni v prostoru. Za opravljanje težavnega fizičnega dela so mobilizirali okoliško prebivalstvo, tudi v pasu več kot 20 kilometrov stran od meje. Grozote vojne se po letu 1945 za okoličane še niso končale. Mine, ki so ostale ob Sotli, so bile namreč glavni krivec za številne smrtne žrtve med prebivalci še precej let po koncu vojne.
Današnja hrvaška občina Hum na Sutli je s pripadajočimi kraji oziroma zaselki Hum, Lupinjak, Druškovec, Prišlin in Brezno ob okupaciji Jugoslavije leta 1941 in razdelitvi Slovenije med Italijo, Madžarsko, NDH in Nemčijo pripadla slednji. 6.530 (hrvaških) prebivalcev na 36,85 kvadratnih kilometrih je pripadlo Nemčiji, priključeno ozemlje pa je spadalo pod okrožje Šmarje s sedežem v Rogaški Slatini. Glavni razlog priključitve je predstavljala industrija – steklarna Straža na Humu je bila takrat zelo razvita in vezana na štajersko stran. Lastnik je bil Nemec. Meja tako ni šla po Sotli, ampak po bregovih Hrvaškega Zagorja. Konec junija so na prigovarjanje NDH ta del pripojili nazaj Hrvaški in mejo prestavili na Sotlo.
Primer dvojezične obmejne prepustnice (»Grenzkarte «), ki jo je imel Alojz Welle iz Rogatca. Vsaka dovolilnica je poleg uradnega žiga okrožnega carinskega urada in datuma izdaje ter veljavnosti vsebovala tudi opis imetnika s podatki o starosti, poklicu in kraju zaposlitve. Arhiv RS.
Danes hrvaško ozemlje južno od Drave pri Ormožu je leta 1941 pripadlo Nemčiji oziroma nemški državni pokrajini Štajerski (Reichsgau Steiermark).
Reka Sotla je še danes mejna reka med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško. Od leta 1941 in do leta 1945 pa je bila mejna reka med nemškim rajhom in NDH. Konec leta 1941 so jo Nemci močno zastražili, obdali z žico in minskimi polji. Kljub temu pa se je preko nje kmalu tihotapilo. Najbolj iskano blago so bili sladkor, tobak, galica, sol, meso, mast, moka, jajca in tudi živina. Fotografija, ki je objavljena z dovoljenjem Boža Kolarja (hrani izvirnik), prikazuje menjavo blaga na Sotli v neposredni bližini Rogaške Slatine, verjetno poleti 1944.
Na karti je prikaz mikroštudije ohranjenega stanja na terenu na lidarskem posnetku – lokacija je na Vonarju. Leta 1944 so Nemci ob pričakovanju morebitnega izkrcanja zaveznikov v Istri svojo južno mejo močno utrdili s strelskimi jarki, mitralješkimi gnezdi in utrjenimi bunkerji.
Ostanki strelskega jarka nad Sotlo na Vonarju. Avtor fotografije: Daniel Siter.
