Razmere so se bistveno zaostrile ob nemški zasedbi Žirov, 27. aprila 1941, ko so se italijanske enote umaknile. V kraj je prišlo ok. 30 nemških žandarjev in financarjev, ki so se naselili v pomembnejših stavbah, v novem župnišču pa vzpostavili žandarmerijsko pisarno. Kraj je z vpeljevanjem strogega okupacijskega režima postopoma dobival nemško podobo – na vseh reprezentativnih stavbah so bile izobešene nemške zastave, dan po nemškem prevzemu oblasti je bil izdan ukaz o odstranitvi slovenskih napisov ter njihovi zamenjavi z nemškimi, prav tako so ponemčili imena. Prebivalstvo je prizadela tudi uvedba nemškega jezika v uradih ter šoli. Slovenski učitelji so poučevali še nekaj dni, nato pa se je pouk prekinil, šolsko poslopje pa je služilo popisu prebivalstva. Na podlagi le-tega so sledile deportacije. Med izseljenimi so bili tudi učitelji, ki pa so jih okupatorji nadomestili z nemškim kadrom. Ta je s poučevanjem – seveda v nemškem jeziku – pričel 4. septembra 1941. Otroci so tako v nemški okupacijski coni hodili v nemško šolo, medtem ko so njihovi vrstniki na italijanski strani obiskovali italijanske šole (npr. pri Jureču v Brekovicah). Iz Žirov je bil izgnan tudi župnik, občasno je sicer kraj obiskal nemški duhovnik, večinoma pa so morali Žirovci versko oskrbo iskati na italijanski strani meje.

Okupacija je vplivala tudi na gospodarsko ter kulturno življenje kraja. Prekinjene so bile vezi s kraji na italijanski strani meje, obrtniki pa so morali določen del izdelkov nameniti vojski, v katero so bili nekateri tudi vpoklicani. Med ukrepe okupatorja, ki je želel slovenski narod izbrisati, je sodilo tudi zažiganje ok. 2000 slovenskih knjig ter zaplemba gledališke in kinematografske opreme. Ta je nato služila v nemške propagandne namene. Slednja se je izvajala tudi preko nemškega časopisja in nemških organizacij (Koroška domovinska zveza, Hitlerjeva mladina), ki so nadomestile ukinjena in razlaščena slovenska društva.