Med obema vojnama so bile Žiri jugoslovanski kraj ob meji s Kraljevino Italijo. Meja, ki je bila določena s podpisom Rapalske pogodbe leta 1920, je ostro zarezala v slovensko etnično ozemlje. Tudi v žirovski okolici so se pretrgale nekatere prej ustaljene povezave, saj sta žirovska občina ter župnija izgubili več naselij. Okrnjene Žiri so drugo svetovno vojno pričakale posejane z različnimi utrdbami Rupnikove linije, ki pa svojemu namenu niso nikoli služile. Italijanska zasedba kraja je namreč potekala mirno. Vest, da je bila Kraljevina Jugoslavija napadena, je 6. aprila 1941 pretresla prebivalce, ki so se na cvetno nedeljo še lahko odpravili k maši. Vrnitev na domove je bila težja, saj so bile na mostovih že postavljene barikade, ceste pa prepredene z žičnimi ovirami. Naslednjega dne so se iz kraja umaknili javni uradi, izdan pa je bil tudi ukaz o njegovi izpraznitvi. Resnost razmer je 8. aprila dodatno potrdilo tudi jugoslovansko rušenje pomembnejših mostov, s tem so Žiri izgubile precejšen del svojih prometnih povezav. Tistim, ki se niso že takoj odločili za umik, je ostala možnost umika skozi Račevo v Smrečje ter od tu naprej v Ljubljano in njeno okolico. Njihovi izpraznjeni domovi so postali mamljivi za tatove v tolikšni meri, da je moral župnik Ivan Pečnik v boju proti njim organizirati stražo.

Dodatno je tesnobno vzdušje stopnjevalo italijansko obstreljevanje Žirovskega vrha, kljub napetosti pa do spopadov ni prišlo. Italijanske enote ob prestopu meje niso naletele na odpor – jugoslovanska vojska se je namreč umaknila – in so lahko 11. aprila 1941 mirno zavzele Žiri. Glavno pisarno so imeli Italijani v šolskem poslopju nasproti župnišča, skrb zanje pa je moralo prevzeti tudi prebivalstvo, ki se je po nekaj dneh begunstva vrnilo na svoje domove. Razmere so se namreč umirile, življenje pa se je vrnilo v dokaj običajne tirnice – učitelji so še vedno lahko poučevali, prav tako je v kraju ostal tudi duhovnik.